Frankfurt po Frankfurtu se vedno odvija v mesecu Novembru, jaz pa sem se, še preden se bo odvil ta dogodek, odločil, da se več ne bom pojavljal kot Slovenec. Res je, da imam samo slovenski potni list, kar pomeni, da sem uradno Slovenec, ampak upam, da me bo kdo še želel imeti »rad« in morda postanem Hrvat, Srb, Albanec…
S Slovensko agencijo za knjigo smo namreč imeli prostore 20 metrov narazen, 5 x sem šel »prositi«, če bi se lahko dobil z direktorjem, saj je bil cel dan tam… pa ni imel 5 min časa. Pa ne gre za ta odnos, gre za vse, kar se postopoma dogaja v zadnjih letih. Meni namreč danes slovenski simboli predstavljajo nekaj negativnega. Kadar se peljem skozi Slovenijo in vidim, da kje visi slovenska zastava, imam občutek, da je to simbol nečesa negativnega…
Tega negativnega odziva se sploh nisem zavedal, dokler nisem vse skupaj pogledal od daleč in videl, kako drugače cenijo moje delo v tujini.
Pa od nikogar nisem želel, da karkoli prizna, kupi, hvali… vse kar sem želel je, da bi imel mir! Ko je samo nekdo nekje nekaj prebral, je začel delati analize, da je to zagotovo kdo drugi naredil prej, in da sem jaz prepisal…
Skratka iz vsega tega je Slovenija pozitivno lahko potegnila, da bodo imeli enega manj za »obirati«!
Sam ne znam povedati, kako se počutim, ali se še sploh počutim Slovenec. Čeprav sem rojen v Sloveniji in tudi moja oba starša in nekaj starih staršev; sem vseeno začel raziskovati svojo preteklost. In bi danes glede na prednike lahko dejal, da sem pol Hrvat, četrtino Ukrajinec in šele četrt Slovenec.
In sedaj se sprašujem ali imam sploh pravico, tako govoriti o Sloveniji?
Ekskluzivno za Portal OS piše Milan Krajnc
Milan Krajnc – mentor za družinska podjetja, akademik, psihoterapevt, avtor
