Prišel je klic in moram nazaj v Evropo! Ampak če sem iskren, bi kar ostal tukaj v šotoru, kjer se je dobesedno ustavil čas in tudi jaz.
No v resnici rešujem življenja 200.000 ljudi in sedaj moram prekiniti akcijo in pogajanja, ker sem dobil poziv na sodišče, sicer kot priča, ampak želijo, da se pod vsakim pogojem udeležim »srečanja«, ker mogoče lahko postanem kaj več kot priča!
Kljub temu, da sem prosil, naj naredijo zaslišanje preko nekega virtualnega medija, pa so dejali, da potrebujejo na drugi strani verodostojno osebo, ki bo potrdil mojo identiteto. V deželi 200.000 puščavnikov, je zagotovo ne bom našel.
In sedaj se vprašajmo, koliko življenj je uničila administracija, koliko ljudi so ubila nesmiselna pravila, ki so jih postavili ljudje z neživljenjskimi izkušnjami.
Jaz nimam nič proti, če bi mi od rojstvu dali čip v telo, ki bi potrjeval mojo identiteto, da bi vsi ob rojstvu dobili e-pošto, na katero si vedno dosegljiv in ni izgovorov. Ampak hkrati bi moral biti vzpostavljen nadzor nad tistimi, ki te podatke uporabljajo oz. jih nadzirajo. V kolikor bi se zgodila zloraba, pa bi nemudoma že tista naprava morala usmrtiti tisto osebo, tako da nikoli nihče ne bi razmišljal o zlorabi ali manipulaciji.
Zato nimam nič proti vsem tem zahtevam, oz. dostopom, ki jih želi policija v tem trenutku, vendar samo pod pogojem, da je res vse čisto!
Zato res ne razumem vseh teh kregarij v Sloveniji in upiranju, saj v resnici izgubljamo samo čas. Že legendarni Fran Milčinski Ježek je dejal: »Boli, če te povozi avto, če te povozi čas, se bolečine ne da izmeriti!«
In v Sloveniji, očitno vsi živimo v veliki bolečini, ker zapravljamo svoj čas, za vse drugo, samo za življenje ne!
Zato si bom sposodil še malo dr. Prešerna: »Žive naj »vsaj« sosedje, če že mi ne…!«
Piše: prof. dr. Milan Krajnc
Milan Krajnc – mentor za družinska podjetja, akademik, psihoterapevt, avtor
