Kolizeja, znamenite stavbe v središču Ljubljane, ni več. Ostaja le še spomin na mogočno stavbo, ki je zadnja leta burila duhove in razdelila tiste, ki so hoteli, da se Kolizej ohrani in obnovi ter tiste, ki so bili odločno za njegovo porušitev.
Ljubljana je bila na prelomu 18. v 19. stoletje le majhno, nepomembno provincialno središče brez lokalne avtonomije. Tako lahko preberemo v Arhitektovem biltenu novembra 2008, v katerem so »v osmih slikah« predstavili kolizej. Statistični podatki povedo, da je imela Ljubljana leta 1814 komaj 14.000 prebivalcev. Njen obseg se je v glavnem ujemal z mejami srednjeveškega obzidja, izven njega pa so bila pozidana le obstoječa predmestja in obrobje glavnih mestnih vpadnic.
Palača Kolizej je bila zgrajena v gramoznici na samem robu Tivolija, na prostoru, ki je bil v času gradnje izven mestnega središča, ob eni izmed najstarejših mestnih vpadnic, na temeljih rimske medkrajevne ceste, ki je povezovala Emono s Kranjem, ob Gosposvetski ulici, ki se je ohranila v tako rekoč nespremenjeni trasi do danes. Ne glede na to, ali je arhitekt sodeloval pri izbiri zemljišča za gradnjo Kolizeja ali ne, je bila odločitev o gradnji pod nivojem terena vsekakor enkratna.
»Od začetka 19. stoletja naprej so v Ljubljani nekdanje obrambne jarke, gramoznice in celo naravne jarke praviloma izravnali z nasutji, zato lahko govorimo o izredni urbanistični zasnovi,« poroča Arhitektov bilten.
»Palača je bila postavljena s krajšo stranico v stavbno linijo Gosposvetske, z daljšo pa je segala globoko v notranjost parcele. Nasadi in zelenjavni vrtovi so jo povezovali s Tivolijem vse do gradnje železniške proge leta 1849. Z gostilniškimi terasami in cvetličnimi nasadi je bila obrnjena na nekdanjo Bleiweisovo ulico, današnjo Prešernovo cesto. Gradnja Kolizeja pomeni tudi začetek urbanizacije tega dela mesta.«
Kolizej? »Zakaj sta pod tem imenom znani tudi že zdavnaj preminula stavba v Gradcu in stavba, ki so jo porušili v Ljubljani?« se v Arhitektovem biltenu sprašuje Darija Mavrič. »Morda zaradi velikosti, morda zaradi oblike dvoran (npr. južna dvorana je bila namenjena maneži, pogled nanjo je bil z galerij, ki so jo obdajale), morda pa tudi zaradi specifične lege izven mesta, čeprav v njegovi bližini. Namenjena je bila zabavi in hkrati začasnim vojaškim namestitvam.
Že v času nastanka je bila deležna različnih odmevov, lahko bi rekli kolizije interesov – po eni strani navdušenja, saj je arhitekt Joseph Benedikt Withalm z njeno postavitvijo rešil prebivalstvo nadležnega problema nameščanja vojske, ki je bila reden gost v mestu zlasti v letih 1847-1859. Po drugi strani je včasih zbujala negodovanje, morda tudi zavist, zaradi dogajanja v njej in okoli nje, zaradi radoživosti, katere središče je postala, morda pa tudi zaradi hitre, poceni, kvalitetne in lepe gradnje, ki je hitro in bogato poplačala trud in iznajdljivost podjetnega lastnika.«
Darija Mavrič pravi, da prvi zametki ideje o gradnji stavbe segajo v leto 1844, ko je graški arhitekt Joseph Benedikt Withalm predlagal ljubljanskemu magistratu, da bi v Ljubljani na lastne stroške zgradil Kolizej za namestitev vojaških enot, ki so se na poti iz Gradca oziroma Dunaja proti severnim italijanskim deželam in nazaj ustavljale v Ljubljani. Stavba naj bi sprejela tisoč petsto vojakov, zgradil bi jo po zgledu graške, ki je nastala po njegovi zamisli in bila njegova last, pa tudi delovala bi po sorodnih načelih.
Najprej bi ustanovil Zavod za zavarovanje vojaških namestitev. Za vsakega vojaka bi lastniki hiš, ki so bili sicer dolžni poskrbeti za namestitev vojske v mestu, prispevali tri goldinarje letno. Denar bi moral biti na voljo od 1. januarja za tekoče leto. Kdor bi še pred začetkom gradnje položil za vsakega moža 40 goldinarjev, bi bil oproščen plačevanja takšnega namestitvenega zavarovanja do konca življenja, kdor bi to napravil v dveh obrokih, bi bil oproščen plačevanja za deset let, kdor pa tega ne bi zmogel, lahko še vedno plačuje vsako leto sproti, vendar mora biti denar položen eno leto vnaprej (torej eno leto, preden ga je mogoče unovčiti). S pomočjo tako zaračunane zavarovalnine – zakupnine bi si zagotavljal sredstva za delovanje ustanove kot prehodne kasarne. Pa tudi za lastnike hiš bi bilo to bistveno ugodnejše kakor nameščanje vojakov v lastnih domovih, v katerih včasih še za družino ni bilo dovolj prostora.
Magistrat je njegovo ponudbo sprejel v celoti, vključno z dejavnostmi, ki bi lahko služile tudi obiskovalcem. Mavričeva še zapiše, da je časnik Laibacher Zeitung 21. januarja 1845 objavil Withalmov poziv vsem lastnikom hiš v Ljubljani, da mu vnaprej plačajo najem sob za vojake, ki bi jih sicer morali namestiti v lastnih prostorih. V maju je pozval vse, ki ponujajo gradbeni material, naj mu pošljejo svoje ponudbe, ter napovedal polaganje temeljnega kamna za konec maja isto leto.
Temeljni kamen je bil položen 31. maja 1845 ob 17. uri ob sodelovanju in simbolični podpori štirih vej oblasti.
Gradnja stavbe je potekala zelo hitro, v veliki meri tudi po zaslugi mile zime in posebne gradbene tehnike, ki je omogočala neprekinjeno gradnjo. Prvič je bil del stavbe na ogled javnosti 1. januarja 1846.
Takrat je bila zaključena poslikava stropa v eni od dvoran. Vendar je bila stavba takrat le delno dokončana, kar je razvidno iz javnih obvestil, ki jih je lastnik še naprej redno objavljal v Laibacher Zeitung. Tako je februarja ponujal jahanje na prostem, dokler ne bo zgrajena jahalna šola.
Junija 1846 je oznanil, da je dokončanih enaindvajset sob ter eno šestsobno, eno dvosobno in eno trisobno stanovanje ob (današnji) Gosposvetski cesti, vsakemu stanovanju pa so pripadali tudi del zelenjavnega vrta, hlevi in remiza.
Septembra so bili dokončani gostilniški prostori, ki so obsegali dva široka hodnika, terase za goste, bosket, vrt s sprehajalnimi potmi in klopmi, veliko plesno dvorano s tremi galerijami in tridesetimi prehodnimi prostori. Ponujal jih je v najem »višjim natakarjem z Dunaja ali iz katerega drugega velikega mesta, z dobrim spričevalom in vsaj 2000 goldinarji premoženja«.
»Vsekakor je bil Withalm na Kolizej izredno ponosen, toda požar, ki ga je zajel 20. decembra 1847, je stavbo hudo poškodoval, povzročil veliko škode in nekoliko spremenil podobo Kolizeja,« meni Darija Mavrič v Arhitektovem biltenu. Janez Bleiweis je domneval, da je bila kriva človeška površnost, Franc Malavašič pa je omenjal »človeško hudobo«. Bleiweis je menil, da je ogenj uničil »eno nar imenitniših pohištev« v Ljubljani, »ki je bilo hišnim gospodarjem, zavoljo stanovanja vojakov v njem, velika dobrota, dobrovoljnim Ljubljančanom veselje, celimu mestu in celi deželi lepotija!«
Gradbena dela na stavbi so napredovala. Marca so bili že na voljo hlevi za vojaške konje, 21. maja 1848 so odprli novo dvorano, ki jo je Withalm v zahvalo za podporo magistrata po požaru želel poimenovati Dvorana slavnih meščanov.
»Leta 1849 je bila stavba nadpovprečno zasedena ravno z vojaškimi enotami, ki so zaradi bojev v severni Italiji pogosteje šle skozi Ljubljano in potrebovale prenočišče, največkrat le za noč ali dve, v nasprotju s preteklostjo, ko so se enote zadržale v kraju dalj časa,« piše Mavričeva. »Withalm je poskušal ohranjati enake visoko standarde kot pred tem (redna menjava posteljnine, skrb za čistočo prostorov in udobje vojakov), kar mu je uspelo s povišanjem najemnine. Isto leto je izbruh kolere zahteval strožje higienske ukrepe, zaradi česar je morala biti gostota namestitev v skupnih prostorih manjša. Pa še meščanom je priskočil na pomoč v teh hudih trenutkih.
Tudi na turizem ni pozabil. Leta 1849 je bila dokončana železniška proga Celje–Ljubljana. Odprtje je bilo 16. septembra 1849 v cesarjevi navzočnosti. Withalm je takoj dojel, da bo z vlakom lahko prišlo v mesto več turistov, zato je organiziral omnibus, ki je dvakrat dnevno vozil od Kolizeja na železniško postajo in nazaj. V Kolizeju je nudil prenočišča, zabavo, hrano, jahanje, lepe poglede na Tivoli, hkrati pa je bila lokacija dovolj blizu centra mesta.«
Withalm je opuščeno gramoznico spremenil v pravo zlato jamo. Prinesla mu je veliko uspehov, bogastva in spoštovanja, mestu pa tudi mnogo ugodnosti: rešili so problem vojaške namestitve, dobili so nov prostor za zabavo, prireditve, druženje, odlično kavarno, slaščičarno, restavracijo, velikokrat so dohodki od prireditev šli v dobrodelne namene (za revne družine, šolanje revnih otrok, glasbenike).
Zaradi zaslug so Withalma 12. avgusta 1850 imenovali za častnega meščana Ljubljane.
Kot pravi Darija Mavrič, je Kolizej po Withalmovi smrti leta 1865 postal last njegovega sina Josefa Viktorja Withalma. Do leta 1886 so v njem še prenočevale vojaške enote, z gradnjo stalnih vojašnic pa so prostore, namenjene vojski, začeli oddajati v najem različnim stanovalcem, obrtnikom in trgovcem, ki so prostore prilagajali svoji dejavnosti tudi tako, da so jih spreminjali, vendar vedno v dogovoru z lastniki in z dovoljenjem Gradbene direkcije. Načrte za prenovo so vedno izdelali priznani ljubljanski gradbeniki, kot so bili Viljem Treo, Gustav Tönnies in nekateri drugi, ki so spremembe vnašali z občutkom.
Potres leta 1895 je prizadel tudi Kolizej. V prijavi škode je Josef Viktor Withalm navedel, da je potrebno delno rušenje. Zaradi posledic potresa so morali podreti arkadni hodnik, ki je dotlej krasil stavbo.
Lastništvo Kolizeja so si 17. marca 1899 razdelili Josef in Rihard Withalm ter Johanna Pammer iz Gradca, že leta 1906 je prišel v posest podjetja Gebrüder Dedhendi, Malusa & Co., leta 1921 pa družine Heinrichar iz Škofje Loke.
V letih 1945-1960 je potekal postopek nacionalizacije. V petdesetih letih je bila stavba v celoti obnovljena; prenovljeno je bilo pročelje, zamenjana so bila okna in vrata, prenovljeni in prebeljeni hodniki, popravljena napeljava, kjer je bilo potrebno.
»Vse do konca šestdesetih let je bila stavba dobro vzdrževana, saj so se prebivalci zelo zavzemali za ohranitev visoke kvalitete bivanja,« poroča Mavričeva. »V sedemdesetih letih se je spremenila struktura prebivalcev Kolizeja; nekdanje stanovalce, med katerimi so prevladovali intelektualci, stari ljubljanski meščani, obrtniki, vojaške družine, skratka »višji« sloj tedanje družbe, so nadomestile mlade delavske družine in pripadniki nižjih slojev, ki niso zmogli vzdrževati stavbe na taki ravni kot njihovi predhodniki. Takrat se je začelo počasno propadanje stavbe.«
Leta 1993 je bila denacionalizirana ter razglašena za spomenik lokalnega pomena z utemeljitvijo, da »je tipološko specifičen in enkraten primer mestne arhitekture svojega časa, ki ima glede na svojo zasnovo in lego veliko kulturnozgodovinsko vrednost, saj je vse do danes v širšem evropskem prostoru preživel le ljubljanski kolizej«, od katerega so sredi avgusta 2011 ostale le še ruševine …
Primož Hieng
