Ko sem bil pred dvema tednoma v Bosni, sem v tistem non-stop “skakanju” po vaseh nemo, a pozorno opazoval okolico.
Zahodna Bosna ima čudovito naravo in jeseni deluje nekako še lepše. Rahlo gričevnat svet se ponekod nenadoma spremeni in pred vami se pojavijo visoke planote, med katerimi se vijejo reke, medtem ko se na drugi strani širi ravnina, ki ji ni videti konca.
Barve so se neprenehoma prelivale iz ene v drugo in resnično sem uzival v gledanju pokrajine, ki me je pogosto spomnila na posnetke iz filma “Gospodar prstanov”. Občasno je moje razpoloženje pokvarilo dejstvo, da si v prenekateri vasi videl hiše, ki se jih ne bi sramovali zvezdniki Hollywooda, a z eno napako. Imele so spuščene rolete. Vsaka hiša je imela tri nadstropja, “rostfrei” ograjo, lepe fasade, urejeno dvorišče, ampak nikjer ni bilo nikogar, saj so vsi v tujini.
Ko človek vidi tisto prelepo naravo in potencial, se sprašuje, zakaj ljudje ne morejo dobro živeti tudi v BiH?
Včasih nismo videli nikogar zunaj in te kar prime tesnoben občutek, saj od sorodnikov samo slišiš, kako se mladi množično izseljujejo na Zahod. Pogovarjal sem se z bratrancem, ki je edini v svoji vasi, ki se še ukvarja s poljedelstvom.
Povedal mi je, da se bo boril do konca, saj je že živel v Nemčiji in svoj „inat“ govor je zaključil z besedami: „Jaz vem, kaj je življenje v tujini.“ Vse skupaj me je spomnilo na pogovor z ženo, ko sem jo prvič peljal v Bosno. Vse ji je bilo zanimivo in kot Mr. Bean je zagreto gledala skozi okno avtomobila, ko mi je naenkrat rekla: „Ti si rekel, da Bosna ni ravno razvita država.“
Bil sem tiho, ker nisem vedel, kaj se skriva za nadaljevanjem. „Jaz se sploh ne strinjam s tem. Kolikor vidim, imajo tukaj vsi hiše, avtomobile in zemljo. Pri nas v Singapurju velika večina živi v bloku in nima avtomobila ter zemlje.“
Singapurska perspektiva z drugega zornega kota, ki me je, priznam, presenetila. V celotnem kontekstu sicer manjka veliko pomembnih koleščkov, ki so pomembni za funkcioniranje v življenju, od rednega, človeka dostojnega dohodka, do stabilne politične situacije, vendar me je v tistih treh dneh nenehne vožnje nekaj vseeno prijetno presenetilo.
Turizem se počasi, a zanesljivo razvija.
Tokrat sem videl mnogo več restavracij in urejenih točk ob rekah, zlasti ob Uni, kot ob mojem zadnjem obisku. Bosna ima pomembno žilo, ki lahko poskrbi za funkcioniranje močnega turističnega sektorja. Voda, ki človeka asociira na življenje, je dobesedno povsod in kamor koli se obrnete, vidite reke, jezera, slapove in še več rek. Ko smo se en dan peljali mimo Ključa, je samo ob pogledu na grajsko trdnjavo privrelo na površje veliko čustev.
Utrdba je tem mestu obstajala že v časih Ilirov, ki so se silovito upirali prihodu Rimljanov, kasneje pa je v casu srednjeveškega bosanskega kraljestva zrasla trdnjava, v katero se je leta 1463 zatekel zadnji bosanski kralj Stjepan Tomašević.
Pogled z vrha utrdbe je vreden vsakega truda in danes muzejski kompleks ponuja zanimivo razstavo o srednjem veku. Spustite se s trdnjave in s ceste boste videli eno najbolj unikatnih nogometnih igrišč v Evropi.
Okolica je enkratna in igrišče je na eni strani pod veličastno steno, na drugi strani pa je reka Sana, ki s svojo zeleno barvo pomiri človeka.
Je priljubljena točka v poletnih mesecih za kopanje, piknike in ribolov. Čeprav izvira pri Šipovu (občina Mrkonjič grad) se s tremi drugimi, manjšimi rekami, združi v eno in nadaljuje pot skozi Sanski Most vse do kraja Bosanski Novi, kjer se združi z drugo lepotico, Uno.
Vožnja ob Sani, samo v nasprotni smeri, vas potegne v višje predele, kjer je ogromno gozdov in tišine in po kakšnih 35-ih kilometrih boste prišli do jezera Balkana, ki se nahaja ob sami magistralni cesti Mrkonjič grad – Jajce. Jezero ima dva dela in včasih so mu rekli Balukhana, kar v turškem jeziku pomeni „tam, kjer živijo ribe“, saj je bilo jezero bogato z ribami. Je izjemno priljubljeno kopališče v toplih mesecih, z vožnjo naprej pa pridete do znamenitih mlinčkov na vodi, ki se nahajajo ob glavni cesti in Plivskem jezeru. So prava atrakcija za turiste, saj boste ob številnih potokih videli kakšnih 20 lesenih mlinov, starih približno 400 let. Nimajo oken in v funkciji sta danes samo še dva, vendar so k sreči preživeli vsa gorja v preteklosti in še vedno privabijo občudujoče število gostov. Mlinčkov je veliko zato, ker se zaradi širine vode ni splačalo postaviti enega, večjega mlina, ampak so jih postavili več in tako so maksimalno izkoristili moč vode.
Samo 4 km stran pa so v Jajcu slapovi na reki Plivi, ki so postali atrakcija že v času bivše Jugoslavije. Avtobusi iz vse države, tako učenci, kot tudi delavci, so so prihajali v Jajce videti šumenje slapov, ki so z višine tridesetih metrov padali v dolino. Potres v času bosanske vojne je porušil obstoječe ravnotežje in danes slapovi padajo z višine 22-ih metrov.
Če se vrnete samo nekaj kilometrov nazaj in pri križišču Jezero zavijete levo proti Šipovu, boste po nekaj minutah prišli do znamenitosti, ki ni ravno znana, očara pa vsakogar, ki jo je videl. Gre za Janjske otoke. V pragozdu Janj se z nešteto smeri zliva večje število potokov, ki se na točki Janjski otoki združijo v eno reko, Janj. Ravno številni pritoki tvorijo še večje število otokov, kjer človek ob sedenju in gledanju vode razmišlja o tem, ali je v paradižu. Voda je izredno čista in gostišče na tej lokaciji ponuja zdravo hrano, saj moko na stari način pridobijo z mletjem pšenice v obližnjem mlinu, ribe imajo pa v ribniku. Velja omeniti, da med gosti prevladujejo Švedi (60 %) in Savdijci, ki se redno vračajo, enkrat ko vidijo lepoto Janjskih otokov.
Zanimivo je tudi, da je prvo luč v naselju omogočil Slavko Piljić, ki se je po vrnitvi iz JLA, kjer je bil radiovezist, odločil poskusiti nekaj novega. S tem znanjem se je lotil dela v vasi in po nekaj mesecih mu je uspelo zagotoviti elektriko za nekaj žarnic, kar mu je prineslao vzdevek “šipovski Tesla”.
Ko smo zapuščali Bosno in smo se vozili proti Sloveniji, sem kljub pogrebu dobrega prijatelja odhajal optimističen. Dežela ima sedaj mnogo več urejenih turističnih točk, ki bodo na dolgi rok zagotovo prispevali svoj levji delež v ekonomiji in iskreno upam, da bodo ljudje tam dol čim nadgradili dejstvo, da je turizem kot vožnja s kolesom.
Treba je iti samo naprej, brez zaustavljanja, in paziti, da ne izgubiš ravnotežja.
