V letu 2019 praznujemo 180-letnico od izuma najbolj mogočnega vizualnega sredstva – fotografije. Iz zgodovine človeštva poznamo dva načina posredovanja preteklosti v prihodnost, to sta slika in pisava. Med pionirje fotografije se je zapisal tudi Janez Puhar (1814-1864). Kaplan in izumitelj je bil namreč tudi tesno povezan s Kamnikom.
Kot pravi umetnostni zgodovinar mag. Mirko Kambič, se je Puhar že kot študent navdušil za kemijo in je zelo rad eksperimentiral pod vodstvom svojega profesorja Kersnika. Takoj ko je izvedel za nov izum, dagerotipijo, si je nabavil vse predpisano in postal je naš prvi dagerotipist. Ta način slikanja je bil za Puharja predrag, zato je začel misliti na lažji in cenejši postopek. Idejo je uresničil že leta 1842 in naslednje leto je objavil, da mu je uspelo narediti slike na stekleno ploščo z lastnim kemičnim postopkom, ki temelji na podlagi izparevanja kemikalij.
»Janez Puhar je svoj izum izpopolnjeval, dosegel nekaj mednarodnih priznanj, istočasno pa je zaradi obolelosti zgubljal svoj življenjski elan,« pravi mag. Mirko Kambič. Morda so na njegovo bolezen na pljučih vplivale tudi kemikalije. Kot kaplan je bil, po tedanji navadi, deležen mnogih selitev: Svibno, Metlika, Ljubno na Gorenjskem, Radovljica, Bled, Cerklje. Usoda ga je v letih 1862-1863 pripeljala v Kamnik. Ni nam znano, če je tu gojil fotografijo, saj je že močno opešal. Odšel je še na Dovje in nato v Kranj, kjer je leta 1864 umrl.
Kot pravi mag. Kambič, je Puhar povezan s Kamnikom v treh zanimivih pogledih. Dekan Fink je Puharja tožil na škofijo zaradi nekega spora, ki ga je imel naš izumitelj v Kamniku z oficirji v gostilni. Toda škof je Puharja zaščitil in opozoril dekana, naj s Puharjem potrpi, saj da je pri ljudeh priljubljen. Druga zanimivost je povezana s Puharjevo zapuščino. V Kamniku je živela Puharjeva sestra Terezija, poročena Polec, ki je leta 1893 izročila Deželnemu muzeju v Ljubljani fotografsko zapuščino, nekaj slik na steklu in nekaj na papirju, delo Janeza Puharja. Na videz zelo skromno gradivo, v resnici pa gre po Kambičevih besedah za dragoceno dokumentacijo, brez katere bi težko uveljavili izumiteljevo delo. O tem sta pisala leta 1893 ljubljanski kustos A. Müllner, takoj za njim pa urednik glasila Dom in svet dr. Frančišek Lampe.
Tretja zanimivost je dejstvo, da sta bila kamniški slikar Matija Koželj (1842-1917) in Janez Puhar v prijateljskih odnosih. Citirajmo kar zgoščeno pripoved dr. Lampeta: »Matija Koželj, slikar v Kamniku: pismeno in ustno poročilo o Puharju, katerega je dobro poznal in s katerim je mnogo občeval; g. M. Koželj mi je na ogled poslal eno fotografijo na papir, 
fotografijo na steklo in risbo s kredo na papir; gospod Polec, sodnik v Kamniku: fotografijo na steklo, ki kaže Puharja samega in po kateri je g. Koželj narisal portret za naš list. Ker se ga on spominja še dobro, kakšen je bil po obrazu, zanesljivo je njegova slika. Objavimo jo kmalu.«
Odmev na dobre odnose med Koželjem in Puharjem najdemo v razstavnem katalogu Matija Koželj iz leta 1986 v kratkem zapisu:
»Poznanstvo s kamniškim kaplanom Janezom Puharjem, znanim kot izumiteljem fotografije na steklo, mu je prineslo prvo večje naročilo, poslikanje kapelic na Kalvariji v Kamniku leta 1863.«
Primož Hieng
