Kamniška ulica Šutna, ki jo krasijo slikovite hiše, je pomemben del starega mestnega središča. Do zdaj so jo že večkrat uporabili kot imenitno filmsko kuliso pri snemanju filmov in TV reklam.
Tako je bilo tudi leta 1990, ko so na Šutni posneli kar precej kadrov filma Do konca in naprej. Takrat asfaltirano ulico so posuli s peskom, da so ustvarili vtis makadamske ulice iz tridesetih ali štiridesetih let prejšnjega stoletja. Kot nam je povedal kamniški arhitekt Tomaž Schlegl, so morali zaradi snemanja odstraniti značilne kamniške izveske in kulisno predelati modernejše lokale.
Današnji sprehod po Šutni, sicer zaprti za motorni promet, kaže bolj klavrno podobo, saj je večina trgovskih in drugih lokalov zaprtih, nekaj posameznikov pa še vedno vztraja s svojo ponudbo.
Na Šutni je tudi obnovljena rojstna hiša generala in pesnika Rudolfa Maistra z urejeno spominsko sobo, prav blizu pa je še cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja z ločenim zvonikom. Pogled na Šutno iz zraka ali s tal je vedno očarljiv, v vseh letnih časih, podnevi in ponoči.
Že precej časa je od takrat, ko je Šutno leta 1788 zajel požar, ki je uničil 56 hiš, župnišče ter strehi cerkve in zvonika. Tedaj je bilo v predmestju še veliko lesenih hiš, pa tudi v mestu so bile strehe krite z lesom. Požar je občutno prizadel tudi mestno obzidje. Pozneje je več pogorelcev dobilo dovoljenje, da smejo za nove hiše porabiti kamenje iz mestnega obzidja, Okrožni urad v Ljubljani pa je že 26. julija 1788 izdal odredbo o prepovedi postavljanja lesenih hiš.
Od klanca med Glavnim trgom in Šutno, močno znižanega zaradi ureditve Samčevega predora leta 1882, do mitnice stoji še danes nespremenjeno strnjeno zaporedje hiš, ki se – razen pri farni cerkvi – tesno naslanjajo druga na drugo. Pravijo, da so se tu že ob koncu 10. stoletja naselili nemški kolonisti. Del te zgodovine je postal filmska kulisa, med drugim tudi v filmu Do konca in naprej, ki ga je leta 1990 režiral Jure Pervanje.
Film v bistvu predstavlja kriminalca Toneta Haca in njegovo nadvse pestro življenje. Bivši trgovski vajenec, poznejši ropar in tolovaj, obenem pa nevzdržni lomilec ženskih src se pojavi v obdobju med obema vojnama. Inšpektor Alojz Kranjc, vestni predstavnik oblasti, ki mu je delovna dolžnost nad vsem, mu je vseskozi na sledi. Ne more pa preprečiti, da bi mu Tone Hac kakšne ne zagodel čisto pred nosom, pa čeprav ga zasleduje cela četa policajev na kolesih.
Tone Hac je v bistvu Tone Hace, slovenski kriminalec. Rojen je bil v vasi Podcerkev v Loški dolini. Njegov brat je bil Matevž Hace, politkomisar 14. divizije. Tone je »deloval« med obema svetovnima vojnama, predvsem v Dravski banovini. Ker je ropal bogate, je dobil ugled neke vrste Robina Hooda. Leta 1941 so ga ujeli.
Sojenje se je začelo 31. marca 1941 pred velikim senatom okrožnega sodišča v Ljubljani, branil ga je dr. Igo Gruden. Haceta je bremenila obtožnica, dolga 48 strani. Sodišče je obsodilo Haceta na dve dosmrtni ječi in 159 let zaporne kazni. Večino časa je Hace preživel v zaporu v Ljubljani in Kopru, nato pa v Trstu in na Elbi. Leta 1946 so ga, verjetno na bratovo posredovanje, izpustili na svobodo. Do upokojitve je delal kot kuhar ter pozneje kot varnostnik in vratar.
Sojenje so spremljali tudi poročevalci Jutra, ki so v časniku 4. aprila 1941 zapisali: »Sprva naj bi Hacetu prisodili smrtno kazen, sodišče pa je njegovo krivdo omililo zaradi odkritega priznanja in mu je tudi zaradi streljanja na orožnika Ivana Medena, odmerilo dosmrtno, že drugo kazen. Predsednik je nato našteval, koliko so Hacetu odmerili kazni za posamezne delikte. Za poskuse usmrtitve orožnikov sedem let, za napad na kranjske orožnike ob aretaciji petnajst let, za razbojništvo pri trgovki Ahlinovi deset let, za vlome, tatvine, grozilno pismo, potepanje in drugo, kar je še naštevala obtožnica, pa 159 let ječe, skupno vsega poleg dveh dosmrtnih ječ in trajne izgube častnih pravic 196 let ječe.«
Na Šutni v Kamniku so leta 1976 posneli tudi nekaj kadrov filma Idealist, v katerem v filmski obdelavi klasičnega slovenskega romana sledimo učitelju Martinu Kačurju, kako se spopada s konzervativnim okoljem, a je zaradi svojih naprednih idej premeščen v majhno vasico. Idealista je režiral Igor Pretnar, v glavnih vlogah pa sta nastopila Milena Zupančič in Radko Polič.
Ivan Cankar, ki je dal svojemu romanu Martin Kačur podnaslov Življenje idealista, je delo napisal leta 1904.
Še zanimivost: v eni izmed scen, ki so jih posneli na Šutni, so snemalci spregledali napis Planika na fasadi hiše, kjer je bila nekoč trgovina s čevlji tega zdaj že propadlega podjetja iz Kranja.
Na Šutni so posneli tudi kadre za mladinsko serijo Anica, prav tako reklamo za akcijo Slovenija, moja dežela (1986).
Primož Hieng
