NEKAJ NASTAVKOV ZA UMETNIŠKI MANIFEST IGNOR
Če hočemo izvedeti, za kaj nam gre, moramo najprej diagnosticirati, kakšno je stanje sodobne kulturne politike v našem prostoru. Ugotovimo lahko, da je slovenska etablirana umetnost podvržena trem glavnim procesom, ki niso samo škodljivi, ampak v temelju (avto)destruktivni. Imenujmo jih končno z njihovimi pravimi imeni: incestuoznost, kanibalizem in nekrofilija.
Kaj to pomeni? Pod prvim pojmom merimo predvsem na nečistovanje med samozvanimi očeti in sinovi, ki se kaže v vzajemnem tituliranju, podeljevanju nagrad in delovnih štipendij, kreiranju namišljenih nasledstev, parazitiranju na pristni kulturni dediščini, uzurpiranju socialne krajine s prevzemanjem vodilnih družbenih položajev in podobnem. Kanibalizem in nekrofilija sta samo logični posledici tega prvega pojma, ki skuša ustvarjati videz neke tradicije, v bistvu pa ima z izvorno tradicijo tako malo skupnega kot B umetniška produkcija z vrhunskimi umetniškimi dosežki. Oboje sicer na zunaj izgleda kot umetnost, pri čemer je prvo zgolj (slaba) parodija slednjega.
Povsem jasno je, da sta mišljenje in pesništvo, ne samo pri nas, vendar pri nas še posebej, v krizi identitete. Namesto da bi kreirala realnost, samo nemočno opazujeta, kako ju ta prehiteva z vseh strani. Knjige so, prosto po Brechtu (tudi tega si je treba znova izmisliti!), izgubile status orožja in spet postale prostočasna aktivnost na ravni kvačkanja in pletenja. Da (zapisana ali govorjena) misel in s tem tudi poezija ne moreta spremeniti ničesar, kaj šele da bi lahko bila nevarna, je postalo samoumevno in obče sprejeto dejstvo. Duhovna impotenca se je zažrla v same temelje kulturnega prostora, kjer samooklicani lavreati z nekaj gorečimi podporniki ustvarjajo vsak svoj peščeni grad, ki ga drži pokonci samo splošno družbeno in intelektualno brezvetrje. Ti, v glavnem prezgodaj upokojeni kvaziintelektualci in kvazipoeti niso sposobni drugega kot grajenja lastne samovšečne podobe z nostalgičnim oziranjem v preteklost, ki je nikoli ni bilo, namesto da bi prevzeli odgovornost in postali vest družbe, ki pospešeno razpada pred njihovimi kratkovidnimi očmi.
Da pesniško prebiva človek na tem svetu kruhoborcev, bi bila zgolj še ena lepih, a benignih romantičnih iluzij, uporabnih kot floskula na raznih kulturnih (ko kdo omeni kulturo, se je treba nemudoma prijeti za tank, ne le za denarnico ali orožje!) prireditvah, ki so same sebi namen in spominjajo na velike pogrebne sprevode, ob katerih bi se celo smrt ustrašila za svoj obstoj.
Takšna je slika in vloga sodobne slovenske poezije: namesto da bi detektirala peklenskost tega sveta v vseh njegovih živopisnih konotacijah, o katerih se je razpisal že Vitomil Zupan v svoji Komediji človeškega tkiva, nam ga pakira v nebeško modre škatlice z napisom: blagohotno vpliva na prebavo in lajša črevesne krče! V takšnem umetnem raju, ki se ga duh literature očitno ni dotaknil, še manj pa osebnosti, ki so tega duha narekovale, se je potila in se še poti pravzaprav celotna slovenska literarna srenja, ki ni sposobna prebaviti niti svoje lastne infantilnosti, tega neprestanega samonanašanja in vzajemnega tituliranja med samooklicanimi očeti in sinovi.
V luči tega dejstva potemtakem ni problematično (samo) to, da nekdo piše nekrologe, temveč (zlasti) to, da so prosti spisi o slovenski literaturi izpod peres samooklicanih postmodernističnih pisunov, ki niso nikoli obglavili svojih očetov, ampak še kar parazitirajo na njih, pravzaprav nekrologi o živih.
Postavljanje spomenikov živim ni nič drugega kot navadna dolgočasna nekrofilija.
In spet smo tam, kjer nikakor nismo želeli biti, vpeti v medijsko krajino, ki je samovšečna, nestrpna do drugega/drugačnosti, nastopaška in do perverzne skrajnosti antitalentirana.
Da ne bo nesporazuma, govorim o socialnih medijih, časopisih, revijah, televizijah, radijskih postajah, spletnih družabnih omrežjih, pa tudi seveda o slovenski pop sceni, ki očitno kroji pamet slovenske kvazipolitične srenje, ki je na oblasti.
Vendar problem ni samo v neizobraženosti, čeprav ravno ta kroji njihovo in s tem na žalost tudi našo usodo, ne, gre za mnogo več kot neotesanost, gre za (notranjo) zlaganost, neiskrenost, in ta nesposobnost soočenja s samim sabo nas privede do tega, da počasi pričnemo žreti same sebe. In ravno to je ta kanibalizem, o katerem govorimo.
Neprestano žretje samega sebe. Dovolj! Čas je za odgovornost pred samim sabo in praznim kozmosom, ki ti vedno da, kar si vanj vložil. In en tak brezpogojni vložek je prav gotovo umetnost. Ne naložba, ampak vložek – duhovna, mentalna, psihična, spiritualna (po želji!) investicija, ki se vedno obrestuje, čeprav je včasih neznosno naporna.
Je kot križ, ki ga vlečemo za sabo, namesto da bi iz njega postavili kolibo za našo premraženo Bit, ki je, kako to, da še ne veste, Nič od tega, kar nam je znano in ljubo.
Ignor je umetniško društvo, v okviru katerega deluje multimedijska umetniška skupina Ignor, ki ima svoje performanse vsak mesec v dvorani Gromka na Metelkovi v Ljubljani.
Kakorkoli, umetnost nikoli ni oziroma, bolje rečeno, ne sme nikoli biti tako ozkogleda in ozkosrčna, da spregleda vse tančine bolečine, s katero se spopada sodobna brezpravna generacija sveta, zaradi peščice tistih, ki jim je sam satan, da ne žalimo boga, postavil svetišče lastnega dreka, ki samo spominja na pravo zlato, skrito v srcu vseh, ki si še upajo živeti tako, kakor čutijo.
Vid Sagadin Žigon
Vir: FB
