Svobodno življenje je tisto, kjer iščem druge in sebe iz srca. Tipam v megli, da začutim cvet. Nesvobodno pa je tisto, v katerem kaj dokazujem.
Ni vedno lahko opaziti, kako nas v želji po izboljšanju sebe vodi dokazovanje.
Dokazati si moram, da zmorem premagati določene težnje, stiske, omejitve. Ni mi všeč, kar vidim v sebi, postavim si cilj in potem zahtevam do sebe, da ga dosežem. Ali ni to prav, bi kdo rekel? Ali ni prav, da skušam kaj speljati in pričakovati od sebe, da bo narejeno? Ali ni to vera vase?
Obstaja bistvena razlika med pristopom, ki zahteva, in tistim, ki išče pot.
Če skušam najti pot, da bi bila do drugih pozorna, bom opazovala, kje sem, kaj delam, kaj se mi dogaja ob drugih, kako se odzivajo. Iščem način, da bi uresničila svoj namen: občuteno poslušanje drugega iz svojih trenutnih možnosti … Ki jih seveda moram opaziti, da jih lahko upoštevam. Dopuščam dogajanje na svoji poti, ki ga nisem predvidela, in se odzivam po svojih najboljših možnostih.
Kadar zahtevam, je drža drugačna. Moram biti pozorna do drugih. Ne smem biti nepozorna. Opažam, da sem nepozorna, a to se ne sme dogajati. To moram preprečevati in spreminjati. Vse, kar mi ne gre po načrtu, je motnja. Vse, kar dosežem, je zmaga nad mojo omejenostjo. Končno zapičim zastavo v osvojeni vrh: zmorem pozornost, zdaj imam dokaz za to. Boj s seboj je uspešno zaključen.
Kje je tu drugi? Kje sem jaz?
Karkoli dobrega si želimo speljati, je potrebna pot iskanja. Samo v drži odprtosti za vse, kar se po poti nepredvidenega razkrije, bomo res naredili korak naprej in se bo rodilo nekaj živega, kar bo oplemenitilo odnos. Nekaj resničnega, malega, novega, kar bo pomenilo korak ven z večno iste preteklosti.
Narediti kaj DRUGAČE je možno le, če to odkrijemo. Ne pa IZVEDEMO.
Tradicija naše vzgoje sloni na izvajanju predpisov in dolžnosti.
To ne rodi moralnega čuta in tudi ne ljubezni med ljudmi. Iz tega se skotijo samo male pošasti hinavščine in prisilne dobrote.
Ljubezen je onkraj vsega tega. Kar dosežem resničnega, se mi prikaže kot milost, ki mi je bila podarjena. Ker nikoli ne speljemo ničesar sami in torej si ne moremo dokazati svojih trofej. Lahko le vidimo svoj prispevek in smo izpolnjeni, ker nam je uspelo ustvarjalno in plodno sodelovati.
Lahko samo doživimo dobro v nas, ki je našlo pot, da se izrazi, ker so nam drugi (nekoč ali zdaj) pomagali, da se je to zgodilo.
To je eno temeljnih sporočil metode Vera vase.
