Freudovski slip
Včeraj se je premierju Cerarju pripetil zanimiv Freudovski slip.
Ko je izbiral med besedama Evropska komisija in Evropska unija, je po nesreči izustil nov pojem »Evropska komunisija«. Glede na stalno skakanje novinarke – sogovornice v njegovo besedo in s tem povezanim opaznim nelagodjem premierja, mu tega nikakor ne gre zameriti. Sploh glede na to, da predsednik Evropske komisije Juncker občasno deluje kot brezbrižni vodja skupnih evropskih interesov. Kljub vsemu ni pričakovati, da bi Evropa obrnila hrbet sporazumu, kateremu je bila sama porok – še posebej glede na kvaliteto arbitražne razsodbe, ki bi morala biti sprejemljiva za obe stranki v postopku.
Salomon in stik
Interpretacija pojma »junction« (»stik«) je salomonska in sem nad njo precej navdušen. Ne zato, ker bi nam bila v kakšno posebno korist, ampak ker zares prepriča. Ni skrivnost, da je Slovenija štela vključitev pojma »junction« v sporazum kot enega izmed večjih pogajalskih dosežkov, v katerem smo pravniško »nadmudrili« pogodbeno partnerico Hrvaško. Vendar če sta Slovenija in Hrvaška v arbitražni sporazum zapisali relativno nedoločen pojem, ne more biti napačno, da je bila končna razlaga tega pojma v določeni meri kreativna.
Drnovšek – Račan
V skladu z odločitvijo arbitraže stik Slovenije z odprtim morjem torej pomeni svobodo preleta, plovbe in polaganja podmorskih cevi. Po drugi strani pa stik ne pomeni npr. lovljenja rib ali postavljanja umetnih otokov. Zato tudi ni presenetljivo, da suverenost v tej coni ostaja hrvaška. Primerljivo je v družinskem pravu, kjer »vzgoja in varstvo« pomenita marsikaj več kot le »stik«. Gre za povsem jezikovno razlago, pri čemer arbitražno sodišče ni bilo vezano na kakršne koli precedenčne primere. Če v tem delu končna odločitev za nas slabša, kot je predvidel sporazum Drnovšek – Račan, je povsem nepomembno, sploh glede na to, da navedeni sporazum za Hrvaško očitno ni bil sprejemljiv.
Pričakovanje, da bi dobili suverenost na območjih daleč od naše obale, je bilo ves čas nekoliko pretirano. Zgrešene so zato izjave nekaterih politikov o tem, da smo marsikaj zapravili. Česar nimaš, ne moreš izgubiti.
Napenjanje mišic
Nek akt, ki ga je Državni zbor RS sprejel šele po podpisu arbitražnega sporazuma, češ da ne bomo spoštovali razsodbe, če ne bomo dobili teritorialnega stika, je enako enostranski in nepravilen kot vztrajanje Hrvaške, da je arbitražni sporazum ne zavezuje več. Vprašljivo je, ali takšno politično napenjanje mišic s katere koli strani res prinaša več koristi kot škode.
Pretirano je bilo tudi pričakovanje, da bi dobili celoten Piranski zaliv. Nenavadno bi bilo, da bi lahko s hrvaškega teritorija stopili kar direktno v slovensko morje. Tudi naš glavni odvetnik Pellet ni skrival navdušenja, da smo v tem delu dobili veliko. Vse kaže na to, da je svojo nalogo opravil ustrezno, ampak ob upoštevanju, da je obstoječe stanje dejansko še precej v vajetih Hrvaške, izjava lahko izpade nekoliko provokativno in neprofesionalno. Dobro blago naj se hvali samo.
Ali je zadnja slovenska ozemeljska že urejena?
Včeraj zgodovinski dan za Slovenijo, ko je uredila svojo zadnjo ozemeljsko mejo. In navaden dan za Hrvaško, ko se ni zgodilo nič posebnega, s čimer vprašanje meja in režimov uporabe teritorija ostaja odprto. Kam in kako naprej, je vprašanje za Magnusa Novaka (na dopustu). Ob takšnem političnem pretvarjanju in navideznih željah po iskanju skupnih rešitev kot sedaj, je veliko že to, da je jasno začrtana vsaj smer, v katero naj se gre.
J. G.
