“Ko sem pregledoval izobraževalno pot najuspešnejših direktorjev, sem ugotovil, da jih je več kot polovica v šolah delala projekte in da so se učili po metodi Montessori ali čem podobnem. Ali pa so bili del šolskega sistema, ki je postavljal v ospredje projekte. Če tega niso imeli v šoli, so imeli doma – njihovi starši so sledili tej logiki in spraševali, kakšno težavo si želijo rešiti, ter predlagali možne načine. Imam sedem vnukov, ki so na žalost v šolskih sistemih, v katerih postavljanje vprašanj ni prioriteta. Otroci, tako kažejo mnoge študije, do ocenjevanja postavljajo ogromno vprašanj. V ZDA pa v povprečju otrok, ki vsak dan šest ur sedi v razredu, v enem mesecu postavi šest vprašanj, povezanih z vsebino predmeta. V povprečju učitelj postavi od petdeset do sto vprašanj na uro, ker si želi preveriti znanje. Če poznaš odgovore, dobiš oceno. To je strojno učenje. Zato so ljudje ob nastopu službe manj pripravljeni postavljati vprašanja, kot so jih bili pri štirih letih.”
Hal Gregersen, izvršni direktor Leadership centra na MIT (Maasschusetski inštitut za tehnologijo)
Vir: Svet kapitala, poslovni tednik Dela, str. 12
