Gremo po borovnice!

V muzejski vitrini Gorenjskega muzeja v Kranju so pred leti postavili na ogled razstavo Gremo po borovnice, ki je zelo podrobno predstavila preteklost in sedanjost nabiranja modrih in okusnih gozdnih sadežev. 

Nabiranje užitnih sadežev človeka spremlja že od pradavnine. »Dokler zaradi slabih in počasnih prometnih povezav ni bilo mogoče hitro prepeljati svežih plodov na trg, je bilo nabiralništvo omejeno le za dopolnitev domače prehrane,« pravi Helena Rant, sodelavka Gorenjskega muzeja, avtorica razstave in večine spremljajočih fotografij. »Z železniškimi povezavami v drugi polovici 19. stoletja in z rastjo mest se je uveljavil tudi tržni pomen nabiralništva. Vedno večje potrebe trga in tudi predelovalne industrije so vodile v bolj organizirane oblike odkupa sadežev in po drugi svetovni vojni tudi v njihov izvoz.«

Danes gozdnih sadežev ne nabirajo več toliko za prodajo, ampak jih ljudje nabirajo bolj za lastne potrebe. V gozd gredo za sprostitev in razvedrilo, saj tako koristno izrabijo čas in združijo prijetno s koristnim.

Helena Rant pravi, da borovnice zorijo od srede junija naprej. »Nabiralci so jih najprej pobrali na bližnjih lokacijah, nato so se peš odpravili tudi na bolj oddaljena in višja področja,« je ugotovila avtorica razstave. »V okolici Kranja so bili po borovnicah znani Udin boršt, besniški gozdovi ter gozdovi v zaledju vasi med Kranjem in Škofjo Loko. Borovnic je bilo obilo na Jelovici in Pokljuki, v Selški in Poljanski dolini ter na Žirovskem. Najlepše in najbolj cenjene borovnice so imele sivkast poprh. Navadno so bile debele in sladke. Nekateri grmički so obrodili zelo črne svetlikajoče se plodove. Take jagode niso bile cenjene in jih nabiralci niso trgali. Redki grmi pa so obrodili čisto bele borovnice. Te so veljale za posebnost in so bile še posebej priznane. Borovnice so nabirali, dokler so bile in dokler so jih lahko prodali. Nabirale so jih predvsem ženske brez dohodkov ali z velikimi družinami, saj je bila to priložnost za zaslužek. Najštevilčnejši med nabiralci so bili otroci, ki so si z borovnicami prislužili denar za šolske potrebščine, zvezke, knjige, kakšno oblačilo ali čevlje.«

Mame, ki so potrebovale denar, varstva za otroke pa niso imele, so te jemale s seboj v gozd že od četrtega leta, večinoma pa tiste v letih pred vstopom v osnovno šolo. S sedmimi, osmimi leti so že vsi nabirali. Tiste mame, ki so bile zaposlene z delom na kajži ali kmetiji, so pošiljale otroke same v gozd, skupaj s starejšimi brati in sestrami, s sosedovimi otroki ali s sosedo in njenimi otroki. Tako je nabiralo skupaj navadno po več otrok. Zanimivo je, da so starši otroke navadili, da med nabiranjem borovnic niso jedli. Šele ko so bile košare polne ali na poti domov, so se jih lahko najedli. Borovnice za prodajo so večinoma nabirali na roke, ker so morale biti lepe, suhe in sivkaste. Tiste, nabrane z grabljicami, so bile bolj mokre in so imele nižjo ceno.

In kako je potekalo nabiranje? »Na roke so nabrali v eni uri liter borovnic,« pove Rantova. »Z grabljicami so jih nabrali še enkrat več. Uporabljali so dve vrsti grabljic. S prvimi so borovnice smukali z borovničevja s potegom roke od zgoraj proti sebi na rešeto. Z drugim tipom grabljic so z levo roko prijeli borovničevje, z desno pa z njega borovnice kamplal s potegom grabljic od spodaj gor. S tem so ujeli borovnice v grabljice, kampl, malo potresli in popihali, da so odstranili listke in smeti. Z grabljicami so nabirali le odrasli.«

Na roke so borovnice nabirali v manjše lončke, košarice, koške in kanglice, ki so jih imenovali nabiravček. Iz teh meric so borovnice stresali v večje košare, koše in jerbase. Večje košare so navadno odložili skupaj na eno mesto, h kakšnemu drevesu, da so jih potem, ko so v okolici nabirali, lažje našli. Borovnice so večinoma merili v litrih, a so jih preračunavali tudi v kilograme, saj so jih zadruge plačevale na kilogram. Liter in pol borovnic je tehtal en kilogram.

Celodnevno bero borovnic, ki so jo že med nabiranjem preračunavali v denar, je nabiralcem marsikdaj zmočil dež. »Mokrih borovnic niso mogli prodati,« pojasnjuje Helena Rant. »Ženske so zato borovnice pokrivale s predpasnikom, z jopico, s praprotjo … Nabiralci gozdnih sadežev so dobili veliko klopov, tudi po dvajset in več, a zaradi njih ni nihče zbolel. Verjetno klopov niso povezovali z boleznijo. Zelo pa so se bali kač. Če je kdo naletel nanjo in je o tem povedal drugim, potem ti tja niso šli nabirat. Večkrat je kdo omenjal kače samo zato, ker so bile tam lepe borovnice in ni hotel, da bi jih pobrali drugi. Kadar so bile zrele borovnice, so vedno začele krožiti tudi govorice, da so videli medveda. Navadno si je to kdo izmislil, da bi odvrnil od nabiranja vsaj tiste najbolj boječe.«

In zakaj vse so nabirali borovnice? Pred drugo svetovno vojno so precej kuhali borovničevec, žganje, kuhano iz samih borovnic. Bilo je zelo drago in cenjeno. Za pripravo le-tega so potrebovali precej sadežev, zato so jih večinoma nabirali z grabljicami. Za šest litrov žganja so morali nabrali dvesto litrov borovnic. V stari Jugoslaviji so borovnice odkupovali tudi nekateri trgovci. Bili so povezani v mrežo večjih podjetij, ki so se ukvarjala s predelavo sadja in proizvodnjo pijač. Ženske so borovnice prodajale tudi na tržnicah in družinam zdravnikov, učiteljev, tovarnarjev in hotelom v turističnih krajih.

Po drugi svetovni vojni so borovnice začele odkupovati kmetijske zadruge. Čeprav so jih slabo plačali, je bil dohodek od prodaje za mnoge družine dobrodošel vir sredstev za preživetje. Zato so jih nabirali praktično vsi, ki so potrebovali denar. Ker so borovnice izvažali v Anglijo, so morale biti lepo nabrane, sivkaste in brez listkov. Naklanska zadruga je leta 1956 za izvoz odkupila kar 28 ton borovnic.

»Ženske so nekaj borovnic nabrale tudi za dom,« sklene svojo pripoved o razstavi Gremo po borovnice njena avtorica Helena Rant. »Posušile so jih za čaj, ki je bil dobro zdravilo proti driski. Star in enostaven način konzerviranja je bilo kuhanje borovnic v kozarcih na soncu. Marmelado so med obema vojnama kuhale le redke gospodinje, marsikje so jo prvič jedli šele med drugo svetovno vojno. Moški so radi pili žganje, v katerem so bile namočene borovnice. Otroci so pogosto jedli sveže borovnice, potresene s sladkorjem. Če so zraven pojedli še kos kruha, je bila to že odlična malica. Iz svežih borovnic so ženske kuhale tudi čaj. Sladkan čaj s kosom kruha je bil za malico ali večerjo. Borovnice so gospodinje tudi vlagale in pripravljale sok.«

Primož Hieng