Današnji pogled na Brdo pri Lukovici kaže zanimivo podobo. Na visoki terasi nad poskusnim sadovnjakom Kmetijskega inštituta Slovenije so ruševine gradu Brdo, poleg njega cerkev Marijinega vnebovzetja in nekaj nižje pod cerkvijo še osnovna šola. V ozadju se dviga središče Čebelarske zveze Slovenije.
Na Brdu je bilo pred nastankom gradu, kakršnega poznamo danes, naselje z istim imenom z več kmetijami. Brdo se leta 1436 začne omenjati kot dvor, ki je bil očitno last celjskih grofov. Grad Brdo je kulturni spomenik državnega pomena z začetka 16. stoletja. Od leta 1868 so bili v njem okrajno sodišče, davkarija in zapori. Leta 1943 je bil grad požgan, obodno zidovje s stolpi pa je obnovljeno. V neposredni bližini je tudi grajski park z ribnikom ter z gabrovim in s kostanjevim drevoredom, ki sta spomenika oblikovane narave.
Leta 1526 je obubožana država pobirala cerkvene dragocenosti za vojsko proti Turkom. Na seznamu je omenjena dobska podružnična cerkev na Brdu, ki pa ni ničesar dala. Vse je pobral graščak Ivan Herič, saj naj bi omenjene dragocenosti cerkvi tudi sam podaril. Tako se leta 1526 šele prvič omenja Marijina cerkev na Brdu, ki je obstajala do leta 1717, ko je dobski župnik Sebastijan Trojer začel gradnjo novega objekta. Cerkev Marijinega vnebovzetja na Brdu je posvetil ljubljanski škof Ernest Amadej Attems 13. julija 1755. Leta 1853 so jo ponovno prezidali v obliko, kakršno poznamo danes.
Okrožni urad v Ljubljani je leta 1837 dovolil šolo na Brdu in obenem zahteval, da se šolsko poslopje sezida takoj. Po dogovoru z brdskim župnikom so porušili staro mežnarijo iz leta 1795 in tam začeli graditi novo, ki je bila končana 1838. Danes je to Jermanova hiša, v kateri se je rodil zborovodja in etnomuzikolog France Marolt (1891–1951). Medtem so imeli pouk v župnišču. Po dogovoru je poučeval kaplan tako dolgo, da je bila šola zgrajena in je prišel učitelj. To je bilo šele 1841. in takrat se je pouk začel v novi šoli. Ker so se nekateri učenci prešolali v Šentvid pri Lukovici, je šola na Brdu sredi 19. stoletja prenehala izvajati pouk. Nameravali so jo ustanoviti na novo, ker je bila pot v Šentvid za mnoge otroke ob slabem vremenu naporna. Tako je leta 1853 začela delovati redna šola na Brdu.
Na gradu Brdo se je v plemiški družini očetu Jožetu, sodniku, in materi Berti Hoffern, ki je bila plemkinja v brdskem gradu, 4. septembra 1852 rodil pisatelj Janko Kersnik. Svojo mladost je preživel na Brdu in v Lukovici, ki je bila takrat tipično podeželsko naselje. Študiral je pravo na Dunaju in pozneje še v Gradcu.
V slovenski književnosti velja za utemeljitelja poetičnega realizma in je njegov najodločnejši predstavnik. Jezik Kersnikovih pripovednih del je v skladu z realistično snovjo vzet iz vsakdanjega življenja. Višek realizma je Kersnik dosegel v črticah, ki jih poznamo z naslovom Kmetske slike. Kersnik je pomemben zlasti zato, ker je v slovenski književnosti dokončno izoblikoval jezik izobražencev.
Že v gimnaziji je pisal nemške pesmi ter se zgledoval po Jenkovih otožnih in nežnih pesmih, njegova glavna motiva pa sta postala narava in domovina. Zaradi vpliva Frana Levca jih je moral opustiti in tako začel pisati slovenske. Vendar ga poznamo bolj kot pisatelja. V svojih prvih pripovednih spisih je še dokaj močno romantičen, a istočasno že v svojih podlistkih kritično in satirično obdeluje sodobno slovensko zaostalost.
Z romantiko je zaključil po letu 1881, ko je dokončal Jurčičeve Rokovnjače. Ker je bil graščak, je dobro poznal grajsko gospodo in tudi porajajoče se meščanstvo. Kot notar in župan je imel veliko opravka tudi s kmeti, ki jih je dobro poznal. V kmečki snovi je zelo dobro ponazarjal moške značaje, v meščanski pa je bil najboljši oblikovalec ženskih likov.
Njegova najpomembnejša dela iz meščanskega življenja so: romana Ciklamen in Agitator in povest Jara gospoda. Upodobil je kmeta v povestih Očetov greh in Testament, ki je prvo Kersnikovo obsežnejše delo; zaradi romantične zgodbe se mu ni posebno posrečilo.
Pisatelj in pesnik, notar in župan občine Lukovica Janko Kersnik je umrl 28. julija 1897 v 45. letu starosti.
