Iran ima eno najstrožjih zakonodaj glede obveznega nošenja hidžaba, kar sproža tako močno državno represijo kot trdovratno državljansko nezadovoljstvo. Iran svojo represijo izvaja na sledeč način;
Zakon o “hidžabu in čistosti” Ta zakon, ki je bil sprejet novembra 2024, vsebuje širok nabor določb – 74 členov –, ki uveljavljajo obvezno pokrivanje las in telesa, z visokimi kaznimi: globe, zapor (do 10–15 let) in celo prepoved potovanja za tiste, ki glasno protestirajo zoper nošenje hidžaba – Al Jazeera+6Wikipedia+6hrw.org+6.
Vzporedni državni organi za nadzor Glavno vlogo imajo Morality Police (Guidance Patrol) in Urad za promotorje kreposti (“Enjoining the Good” headquarters), ki sodelujejo z Basijem in Revolucionarno gardo – The Sun+3Wikipedia+3Wikipedia+3.
Elektronski nadzor in družbena vpletenost Država uporablja drone, preko katerih s prepoznavo obrazov, SMS-sistema in posebno mobilno aplikacijo “Nazer”, omogoča prijavo neprimernih žensk – tako lahko oglobijo ali zaprejo določeno osebo.
Mednarodne organizacije, od Amnesty do OZN, pozivajo k prekinitvi represije in odstopu od obvezne pokritosti, obtožujejo sistemske kršitve človekovih pravic – Amnesty I. Obveznost nošenja hidžaba sega v zgodnja osemdeseta leta 20. stoletja, a je v letu 2023 Iran poostril kazni za ženske, ki ga ne nosijo. V letu 2022 je “Moralna policija”, ki nadzira uporabo tančice, aretirala Mahso Amini, ker je “nosila napačno nameščen hidžab”. 22-letnico so poškodovano odpeljali v bolnišnico, kjer je umrla. Prav to dejanje je povzročilo množične proteste v nasprotju z idejami ultra konservativnega režima, ki je vsiljeval ta zakon.
Po smrti Mahse Amini septembra 2022 se je sprožil val protestov, ki se nadaljuje še danes – Amnesty International+7Wikipedia+7AP News+7. Številne ženske se upirajo represiji in zavračajo hidžab ali ga nosijo na svoj način, pojavile so se modno bolj svobodne tančice, tudi barvne in z manjšim pokrivanjem, kar oblasti seveda ni po godu. – Financial Times.
V simboličnem sporočilu je aktivistka, Henda Ayari, v živo odstranila tančico med francoskim programom Salut les Terriens ter povedala: “Želela sem, da bi to gesto, ta krik osvoboditve, videlo milijone ljudi v Franciji, pa tudi po vsem svetu, in da bi s tem dala moč, pogum in upanje ženskam. Da jim povem, da niso same in da imajo pravico živeti svobodno, z razkritim obrazom, ponosnim, stoječim.”
Upamo le, da je opogumila številne ženske v Iranu in po svetu, da prepoznajo svoje pravice in začutijo svojo svobodo, v katero naj ne bi posegal nihče.
