Ernestinini spomini na Prešerna

V burnem življenju poeta, ki se je končalo 8. februarja 1849, se je zgodilo marsikaj zanimivega. Prešernovo življenje so popisali in opisali številni znanstveniki ter pisateljice in pisatelji. Nadvse pestri in celo manj znani so Spomini na Prešerna, ki jih je po pripovedovanju matere Ane napisala pesnikova hči Ernestina Jelovšek. Rojena je bila 18. decembra 1842, umrla pa 3. decembra 1917 v Ljubljani.

Po Prešernovi smrti, ki je določil Ernestino in Franceta, tretjega Prešernovega otroka, za glavna dediča, je mati Ana Jelovšek preživljala sebe in otroke s šivanjem. Po šolanju pri uršulinkah od 1850 do 1854 se je tudi Ernestina izučila za šiviljo. Desetega novembra 1856 je sledila svoji materi, ki se je bila kmalu po Francetovi smrti preselila v Trst, julija 1866 pa sta obe odpotovali na Dunaj, kjer sta se preživljali kot šivilji do Anine smrti. Spomladi 1877 se je preselila v Maribor, februarja 1879 pa v Ljubljano. Preživljala se je s šivanjem, dokler ni bila zaradi oslabelosti oči in splošne onemoglosti prisiljena živeti od podpor in končno oditi v ubožnico. Pesnikova hči Ernestina je s svojim literarnim delom znatno prispevala k prešernoslovju.

Ernestina Jelovšek je spomine na očeta Franceta Prešerna napisala v letih 1875 in 1876 na prigovarjanje dr. Radoslava Razlaga, pesnika, pisatelja in politika, ki mu jih je izročila pod pogojem, da jih sme uporabiti samo on. Spomine na Prešerna, tak je tudi naslov knjižice, ki jo je leta 1903 založil in izdal Lavoslav Schwentner, je Jelovškova napisala v nemškem jeziku.

»Da sem takrat pisala po nemško, se temu pač ne more čuditi noben rojak, če pomisli, da sem hodila v nemške šole, s štirinajstimi leti zapustila rojstno mesto in od takrat občevala z ljudmi samo po nemško,« je v uvodu zapisala Ernestina Jelovšek. »Poleg tega sem živela le med Nemci, kjer sem imela na voljo le nemško čtivo, saj dvajset let nisem imela v rokah nobene slovenske knjige. Danes lahko pišem tudi v svojem materinemu jeziku.«

V uvodu Jelovškova dodaja, da je sklenila svoje spomine na očeta Franceta Prešerna izdati v slovenskem prevodu, češ, »naj rojaki in drugi naši slovenski bratje izvedo, kaj sem bila napisala po pripovedovanju svoje matere o pesniku Prešernu že pred sedemindvajsetimi leti.«

»Ker nisem učena pisateljica, napisala sem bila te svoje Spomine kar tako, kakor so mi prihajali pod pero, torej nimajo prav nič strokovnjaškega na sebi,« še dodaja avtorica knjige Spomini na Prešerna. »Tudi bi jih ne bila zmogla izdati sama brez moške pomoči. To ne baš lahko delo je prevzel Anton Aškerc. Uredil je prevod Spominov, ga zaradi preglednosti razdelil, kolikor se je dalo, v poglavja in ga priredil za tisk. Naj se mu na tem mestu iskreno zahvalim.«

»Ker kmalu ne bo nikogar več, ki bi ga bil poznal, in ker tudi nimamo nobene njegove slike, ga hočem naslikati, kakor mi ga je opisovala mati, ki je trdila, da bi ga še sedaj naslikala, ko bi znala slikati,« je zapisala Ernestina Jelovšek.

In kakšen je bil po Ernestininem mnenju njen oče? »Kakor je sam pravil, je meril pet čevljev in palcev pet. Imel je torej predpisano vojaško mero,« pravi Jelovškova. Prešeren je nekoč tožil: »S svojim krojačem imam križ. Dokler sem bil suh, je krojač dejal, da je za tako vitkega gospoda težko delati. S tridesetim letom sem se začel rediti in s svojim štiridesetim letom sem mu bil že predebel, ker pravi, da je zelo težko napraviti lepo se prilegajoče se obleko tako korpolentnemu gospodu.«

Ernestina Jelovšek nadaljuje z opisom svojega očeta Franceta Prešerna: »Njegov obraz je bil zdravo rdeč in nekoliko zagorel od sonca. Čelo je bilo belo in ne previsoko, ker je bil zelo bujnih las. Moja mati je trdila, da je bilo to čelo najlepše, kar jih je kdaj videla. Oči, sive in bolj majhne, je imel le napol odprte. Njegov pogled je bil navadno resen in je dajal očem nekaj motnega, zaradi česar so ljudje govorili, da je gledal temno. Kadar je bil razburjen, na primer, ko je bil vesel ali jezen, se mu je zaiskrilo oko in mogočen žarek je zadel predmet njegove ljubezni ali njegovega srda. Moji materi je rekel, da vidi v dno človeške duše in da ga je nemogoče nalagati. Obrvi je imel svetle in košate, nos podolgovat in zakrivljen. Usta je imel majhna, ustnice fine; gornja je molela nekoliko prek spodnje. Kadar se mu je tresla spodnja ustnica, se je vedelo, da je razburjen. Brado je imel okroglo s plitvo jamico. Njegov pogled je bil skoraj oster, a okrog ustnic je imel potezo iskrene dobrosrčnosti in miline.«

Ernestinina mati Ana Jelovšek se je spominjala tudi nekaterih Prešernovih podrobnosti. »Lase, ki so bili zelo gosti, mehki in svetli, temno rjavi, skoraj črni, je nosil navadno zelo dolge,« je pripovedovala mati Ana. »Posebno mu je ugajalo, če ga je mati počesala, ker so ga potem njegovi znanci zbadali, češ da ga je počesalo njegovo dekle. Prijalo mu je tudi, da mu je pulila posamezne sive lase, ki so se začeli prikazovati.«

Prešernov obraz je bil podolgovat. Nikoli ni hodil pokonci, ampak je bil navadno nekoliko upognjen. Korakal je hitro; kadar je bil razvnet, hud, pa je skoraj tekel. Včasih spet je stopal neskončno počasi in povešeno. Eno nogo je nekoliko vlekel za seboj. Čeprav je bil kmečki sin, je imel majhne roke in noge.

Ana Jelovšek je v Spominih na Prešerna še povedala, da je bila njegova pisava čedna in razločna, in da je bil izvrstnega spomina.

»Njegovo nezaupanje do žensk je bilo naravnost obžalovanja vredno; zaupal ni nobeni,« je zapisala Ernestina Jelovšek. »In to njegovo nesrečno nezaupanje je bilo vir premnogim bridkim uram, ki jih je imel sam, kakor tudi deklici, ki je postala moja mati. Zaničeval je vse ženstvo od kraja. Ženskam iz boljših krogov se je poredno posmehoval, dekleta pa je rad spraševal, kdaj se omožijo, kar mu je nakopali marsikateri piker odgovor, zlasti, če je dotična vedela, da do poroke ne bo prišlo. Zelo rad je dvoril deklicam; seveda so bile potem prepričane, da je dr. Prešeren vanje zaljubljen.«

Ernestina Jelovšek se je v Spominih na Prešerna dotaknila še ene pesnikove značajske podrobnosti. »In kar se tiče pijače in igre!« piše pesnikova hči. »Moja mati ga je poznala trinajst let, a videla ga je samo enkrat pijanega – pa še takrat je bila ona kriva. Res je, da je rad pil, toda ne zaradi pijače same. Bil je izmed onih globokih, strastnih narav, ki ne iztresejo svojega srda, ampak na tihem kuhajo jezo in žolč. Teka in spanja ni – ženska joka in vene – mož pa pije, da bi se omamil in privabil spanje. In vino, ki sicer krepi zdravje, mu postane strup.«

Jelovškova pravi, da iz njegovega dijaškega življenja na Dunaju ve samo sledeče, kar je sam pravil svoji materi. »Ko sem prišel na Dunaj, sem stanoval pri neki vdovi, ki je imela mlado hčerko,« je pripovedoval Prešeren. »Obe ženski sta se živo zanimali zame in zlasti hči je bila silno ljubezniva. Vabili sta me na sprehode, dajali si mnogo opraviti z menoj, toda jaz nisem razumel – ničesar. Dekle sem imel v posebnih časteh, smatral sem jo za Venero, za Madono, katere se še dotakniti nisem upal. Ah, kakšen osel sem bil takrat! Na srečo sem kmalu potem dobil mesto domačega učitelja in odšel od omenjenih žensk.« Kasneje mu je nekdo potegnil mreno z oči ter mu povedal, da je imela njegova »Madona« pregrešno znanje in da bi bila rada njemu nakopala njegove posledice.

Ernestina Jelovšek v Spominih na Prešerna opisuje tudi razmerje s Primičevo Julijo. Pravi, da je hči trgovca Primica začel opevati leta 1833 in se hkrati sprašuje: »Ali je bil Prešeren res tako navdušen od te ljubezni, kakor nam pripoveduje v svojih krasnih sonetih, kdo ve? Osebno morda niti nikdar ni občeval z njo.«

Julijana Primic je bila rojena leta 1816 ljubljanskemu trgovcu Primicu, ki je umrl, ko je Julija štela komaj pol leta. Poslej jo je vzgajala mati, ki je bila ošabna, silno pobožna in skopa ženska. Ko je Julijin dvaindvajsetletni brat umrl za jetiko, je bila Julija najbogatejše dekle v Ljubljani. Rada je pletla in je imela navado, da je pri tem brala; ukvarjala se je tudi z vezenjem in šivanjem. Le redkokdaj je šla v gledališče ali kazino. Dami nista radi hodili na obiske, tudi gostov nista marali, z izjemo nekaterih posebno odlikovanih duhovnikov.

Jelovškova, ki je zapisala spomine svoje matere Ane, pravi, da je bila Julija leta 1833 že zaročena z gospodom pl. Scheuchenstuelom, ki sicer ni bil kdove kako ljubezniv, pač pa je bil zelo bogat. Gospa Primičeva ni dovolila svoji hčeri, da bi se omožila pred 24. letom.

Ta deklica, torej Julija, je bila, kakor priznava Prešeren sam, njegova prva ljubezen. Ernestina Jelovšek pravi: »Jaz pa menim, da bi se reklo pravilneje: Primičeva Julija je bila Prešernova pesniška ljubezen.«

»Leta 1836 je prišla moja mati Ana Jelovšek k dr. Chrobathu za pestrno,« piše v Spominih Ernestina Jelovšek. »Imela je komaj trinajst let, a je bila, kakor pravijo ljudje, ki so jo poznali, že precej razvita. Nekega dne je spremil Prešeren dr. Chrobatha k slikarju Matevžu Langusu, ki je ravno slikal dvoje Chrobathovih otrok – Luizo in Evgena.« Tedaj je Langus vprašal prijatelja Prešerna: »No, gospod doktor, kdaj pa se bodete vi dali slikati?

Vaš portret utegne še kdaj biti jako dragocen.«

»Kadar se oženim,« je odgovoril Prešeren. »Sedaj pa še nimam neveste in si jo moram šele izbrati, kakšno čedno in brhko hišno; z gospicami pa ne maram imeti ničesar opraviti.« »Pa vzemi mojo kratkokrilko.« Tako je dr. Chrobath klical Ano Jelovškovo, ki je bila takrat, kot piše hči Ernestina, ravno v najboljši rasti in so ji bila vsa krila prekratka.

Prišel je maj 1837. Dr. Chrobathovi so imeli nekakšen vrt, kjer so se otroci igrali. »Bilo pa je tam tudi kegljišče,« je zapisala pesnikova hči. »Kegljali so navadno dr. Chrobath, Poljaka Emil Korytko in grof Horodynski, kanonik Jerin in včasih tudi Prešeren. Ta vrt pa ni bil pri hiši, ampak nekoliko proč. Tja je morala moja mati vsak dan po obedu z malim Evgenčkom. Nekega dne se je Korytko splazil za njo ter jo kot blaznež napadel. Ona je klicala na pomoč, ga praskala, grizla in tudi mali Evgen se je drl na vse grlo, saj je videl, da vleče Korytko mojo mamo Ano v lopo. Tedaj se je prikazal Prešeren. Kaj sta potem imela moža, ni mogla umeti, ker sta govorila po poljsko, vendar pa je imela mir pred Korytkom, ne pa pred Horodynskim, ki pa ni bil tako nasilen.«

Nekega dne je odšel dr. Chrobath z družino na kmete, doma pa je ostala samo Ana Jelovšek z malim Evgenom. Po kosilu je šla z dečkom na vrt in prišel je tudi dr. Prešeren tja kakor po navadi. Ko se je zvečer vrnila z dečkom, je bila gospoda že doma. Dr. Crobath ji je dejal, da je odslovljena. Obenem jo je izplačal in še isti večer je šla k staršem domov. Od takrat kar nekaj mesecev ni videla Prešerna, ker tudi ni vedel, kam je odšla, in skoraj bi ga bila popolnoma pozabila.

»Nekega dne sta se srečala nepričakovano,« pravi Prešernova hči Ernestina. »Spoštljivo jo je pozdravil, se ustavil in jo vprašal, kod hodi. Ne le da si je vedno želel, da bi jo srečal, tudi v skrbeh je bil zaradi nje, da ne bi zašla med slabo tovarišijo, kajti v Ljubljani so ženske, ki speljujejo mlade deklice na napačna pota.«

Poslej sta se videla bolj pogosto. Kadar jo je zagledal, jo je pozdravil spoštljivo z globokim priklonom, kar je bilo za štirinajstletno dekle več kot preveč, ter jo spremil, če je deževalo, z dežnikom do doma.

»Menda je bilo leta 1838, ko si je Prešeren izmislil, da bi šla na Skaručno na božjo pot,« beremo v Spominih na Prešerna. »In res se mu je izpolnila želja, čeprav je bilo pozimi. A njune medsebojne razmere še niso bile take, da bi se smele imenovati intimne.«

Kmalu po tisti božji poti, tako nekako okrog novega leta 1839, se je šel Prešeren v mrazu in snegu sprehajat z Ano Jelovšek. »Ker je bilo mrzlo, je v suknjo zavil tudi njo, čeprav je ni slekel. Zeblo ga je, da so mu zobje šklepetali. Pri slovesu je dejal, da se je prehladil, in da hoče piti kuhano vino, preden gre spat.«

»Če me jutri ne bo, vedi, da sem bolan in pridi me obiskat,« je dejal Ani Jelovšek.

In res je zbolel. »Po tej bolezni sta se videla vsak dan,« opisuje Ernestina Jelovšek. »In 15. oktobra 1839 se je rodila prva Prešernova hči. Tisto leto je bilo najsrečnejše, kar jih je mogla moja mati preživeti z njim. Pred pustom jo je pregovoril, da se je s svojo prijateljico udeležila maškarade. Tudi on je šel tja in smela je plesati, kolikor je hotela, sam pa ni plesal nikdar, še celo v svoji mladosti ne.«

Ernestina piše, da je imela mati lepo deklico za prijateljico, ki jo je imela zelo rada. Toda morala se ji je odpovedati, ker je Prešeren to želel. Videti je ni mogel zato, ker se je neprestano smejala. »Kdor pa se vedno smeje, je norec,« je dejal.

Bližalo se je poletje 1842 in Ana Jelovšek je bila spet noseča. »Sedaj jo je moj oče spet vsak večer vodil na sprehod,« se spominja Ernestina. »Tako je bilo tudi nekega dne, ko mu je prišlo na misel, da je bil preprosto ljubosumen. Pričel je s tem, da pride otrok skoraj gotovo z brki na svet. Mati je sprva mislila, da se šali in se je smejala. Ko pa jo je še naprej zbadal, je videla, da gre zares in je začela jokati. To ga je tako razjezilo, da ji je rekel hinavka, kajti joka ni mogel prenašati. Ker je bila zelo razdražljiva, so jo napadli krči tako silno, da se je zgrudila. Poslej je bila podvržena takim nervoznim krčem in ta bolezen je prestrigla tudi nit njenemu življenju …«

Ernestina Jelovšek se je rodila 18. decembra 1842. »Ko mu je mati sporočila to novico, je prišel nemudoma,« piše druga Prešernova hči. Njegove prve besede so bile: »Spet deklica? Kje je?« Ker je bilo zvečer in je mati zahtevala luč, ji je to prepovedal in si sam prižgal svečo. »To bo moja kuharica,« je rekel oče France in vzel v roke Ernestino. »Škoda, da se ni rodila že pred desetimi leti. Pa nikar ne daj otroka v rejo, bom že skrbel za vaju po svojih močeh, nekaj pa tudi lahko sama delaš.«

Kot pravi Ernestina Jelovšek, se mu ta iskrena in srčna želja ni izpolnila. »Ker so mater začele boleti prsi, in se tudi sploh ni rada ukvarjala z otroki, me je dala v rejo neki ženski na Igu,« se spominja Tinka, kot je kasneje klical Prešeren. »Ta njen korak je povzročil, da sva bili obe brez doma vse svoje življenje in tega na sreči ni uvidela nikdar.«

Osemnajstega septembra 1845 se je rodil tretji Prešernov otrok v zvezi z Ano Jelovšek, Ernestinin brat France. »Moj oče je moral biti tedaj v hudih denarnih stiskah, kajti svojega sina ni prišel pogledat, čeprav ga je moja mati o tem obvestila,« je zapisala Ernestina Jelovšek. »In to dete, čigar rojstvo bi jo bilo skoraj stalo življenje, ta deček ji je bil najdražji na svetu. Kako vesel bi ga moral biti oče, ker se mu je izpolnila najiskrenejša želja; in sedaj ga niti blizu ni!«

Tretji dan po rojstvu je Ana Jelovšek dečka oddala v rejo dojilji, pri kateri je bila že Ernestina.

Ker je Ana Jelovšek vedela, da ga bo to najbolj ranilo, je v začetku oktobra 1845 zapustila Ljubljano in odpotovala v Trst. »Pred svojim odhodom mu je pisala pismo, in v tem je bila prava mojstrica, polno najtrpkejših očitkov, in mu tudi naznanila uro, kdaj se odpelje,« lahko preberemo v Spominih na Prešerna. »In ravno ko je hotela sesti v poštni voz, da je zagledala, ko je prihajal iz gostilne Pri Maliču, bledega in opotekajočega se. Bil je – pijan! Takega ga je videla prvič, odkar sta se poznala. In odpeljala se je brez slovesa.«

Ernestina Jelovšek, ki nam je s Spomini na Prešerna zapustila marsikatero podrobnost iz pesnikovega življenja, je umrla na očetov rojstni dan, 3. decembra 1917 v Ljubljani.

Primož Hieng