Vskočil je takrat, ko so drugi odšli. Dva meseca pred osamosvojitvijo. V Demosovo vlado oz. takratni Izvršni svet Republike Slovenije.
Kot član Pučnikovih socialdemokratov (SDSS) je postal podpredsednik, odgovoren za gospodarstvo. Bil je eden redkih, ki je imel tudi beograjsko “izvršno” izkušnjo, saj je bil v 80-ih zvezni minister za energetiko. In tudi v osamosvojitveni vladi je padlo nanj breme usklajevanja s federalnimi, jugoslovanskimi organi. V vlado sta stopila skupaj z Dušanom Šešokom (finančni minister) in prva stvar, ki sta jo naredila, je bila, da sta ustavila vsa plačila v zvezno blagajno. Ko gre za denar, stvari postanejo resne.
“Dokler smo kar plačevali, ni Slovenije v Beogradu nihče jemal resno. Ko pa ni bilo več priliva iz republiškega proračuna, so spoznali, da gre zares,” mi je pripovedal 20 let zatem.
Iz njegove odločnosti je nastala t.i. carinska vojna, njena posledica pa je bila, poleg nastanka nove države – tudi vzporedna finančna osamosvojitev Slovenije.
“Ko je gledal nazaj, na čase velikih dejanj, je povedal, da se jih rad spominja. Ker smo znali prisluhniti drug drugemu in sprejeti dobro idejo tudi od tistega, ki ni bil iz “naše” stranke.
“Ko se nismo delili na leve in desne, na vaše in naše, in smo res mislili le na dobro naše države Slovenije in da bi bilo dobro vsem ljudem.”
