Čisto v kotu osrednje ljubljanske tržnice, pri Vodnikovem spomeniku, ima že vrsto let svojo stojnico z zelenjavo. Pred njo je po navadi vrsta čakajočih kupcev, ki vedo, na kaj čakajo. »Pa dobro porabite,« pravi Klemen Dovč iz Savelj, ko sklene kupčijo. In tako vsak dan od ponedeljka do sobote. Pozna ga zelo veliko Ljubljančanov, predvsem stalnih kupcev. Tudi vrsta pred stojnico je znak, da lahko pri Klemenu kupimo dobro zelenjavo. Prav je, da ga predstavimo.
Kdo in kaj ste Klemen Dovč?
Kmet, pridelovalec zelenjave, tudi nekaj malega sadja imate, ste podjetnik in branjevec. Kar vse sem. Doma sem iz Savelj, kjer imamo družinsko kmetijo, ukvarjamo pa se izključno s pridelavo zelenjave. Na kmetiji nas je deset, v glavnem družinskih članov, ki vse to delamo. Naš cilj je, da pridelamo kar največ domače zelenjave.
Nam lahko predstavite vašo kmetijo, nekaj številk?
Poleg mene so na kmetiji še brat in sestra z družinami, poleg tega imamo zaposlena dva sezonska delavca in štiri prodajalke. Prodajamo na ljubljanski tržnici, poleg tega imamo na kmetiji domačo trgovino, prisotni smo še na tržnici Koseze. Obdelujemo okrog 30 ha zemlje. Večina zemlje je v naši lasti, nekaj pa je imamo tudi v najemu. Od tega imamo en hektar rastlinjakov, ki so namenjeni bolj za mrtvo sezono, da lahko našim kupcem tudi takrat postrežemo s svežo zelenjavo. Vse ostalo zraste na prostem, poleg tega redno kolobarimo. Smo na vodovarstvenem območju, zato tudi manj škropimo, in tudi to je ena od odlik naše zelenjave.
Kako poteka vaš delovni dan? Kdaj vstanete, kdaj pripravite zelenjavo in kdaj pridete na tržnico?
Pozimi pridemo na tržnico ob 6. uri, poleti ob petih. Tu smo do poznega popoldneva. Vso zelenjavo v glavnem pripravimo en dan prej. Solato na primer režemo še isti dan v rosi. Z bratom vstaneva ob pol petih, nareževa solato in ob šestih je že na tržnici. Paradižnik pobiramo v vročini, tako da dela nikoli ne zmanjka. Celotna ekipa dela od zore do mraka. Smo zelo zahtevni.
Ste zelo mladostni, zdi se, da vam nikoli ne zmanjka energije …
Tako je s to stvarjo: živimo s tem. Če ne bi tako živel, tudi ne bi imel take volje do dela. Pravzaprav s tem živi celotna družina. Od malega smo s tem rasli in tudi naši otroci rastejo s pridelavo zelenjave. Upam, da se bo družinska tradicija nadaljevala. Tudi oče nam še pomaga, mama je žal zbolela. Oče je gospodar kmetije, tako da je on še vedno šef, kar je tudi prav.
Kaj pa, ko pridete domov?
Pojemo kosilo in gremo z delom naprej. Do mraka.
Zdi se mi, da vas že vrsto let srečujemo na ljubljanski tržnici. Kako dolgo?
Sprva smo bili na sredinskem delu tržnice, potem smo se preselili čisto v kot, že blizu Krekovega trga oziroma Vodnikovega spomenika. Na tem prostoru sem že 15 let. Fino je, da smo lahko na svojem stalnem prostoru, vedno moramo biti prisotni, tudi v slabem in mrzlem vremenu. Če me en dan ne bi bilo tu na osrednji ljubljanski tržnici, bi me stranke že pogrešale. Ljudje so se na to navadili, prav tako na kakovost naše zelenjave, in pri tem je treba vztrajati. Do ljudi pa moramo biti predvsem pošteni. Ključni sta torej poštenje in kakovost.
Vaša stojnica z zelenjavo je tako popolna, lepo skrbite za videz.
Treba je gledati z očmi. Seveda je pomembna tudi kakovost, predvsem pa ponudba, torej da je na voljo čim več vrst zelenjave. Mogoče se ne vidi, ampak vedno imamo na voljo od 60 do 70 vrst zelenjave.
Pri vas je skoraj vedno vrsta. To je tudi znak priljubljenosti. Vam drugi pridelovalci zelenjave kaj zavidajo, so nevoščljivi, ker dobro prodajate?
Vsak ima možnost, da strankam ponudi dobro zelenjavo. Nikomur nisem nevoščljiv, in upam, da tudi meni niso nevoščljivi. Res pa je, da je v glavnem pri meni vedno vrsta, saj ljudje ne pridejo samo po nekaj glav solate, ampak se kar dobro založijo s tistimi vrstami zelenjave, ki jo bodo porabili v naslednjih dneh. Ljudje so pač različni, saj sami veste, kako je s tem. Predvsem se mi zdi pomembno, da bi bili drug drugemu v pomoč. Tudi doma imamo sosede, ki so kmetje. Z nikomer nočem biti skregan, zato se z večino dobro razumemo. Vas je majhna in brez tega ne gre. Nikoli ne veš, kdaj boš potreboval soseda, tukaj in povsod.
Ste dobro opremljeni za delo na kmetiji?
Na naši kmetiji vlagamo izključno v izboljšanje tehnologije, to je v stroje, rastlinjake. Ne vlagamo v avtomobile ali vikende, za nas je pomembna samo kmetija, ki pomeni preživetje in dostojno življenje za precej ljudi. Kupimo tudi zemljišča, če so naprodaj, ker jih je čedalje manj. Naša zemlja je razpršena krog in krog Savelj, saj imamo 50 različnih parcel. Lažje bi bilo delati, če bi bila vsa zemlja v enem samem kompleksu. To je slabost naše kmetije, ta razpršenost. To pomeni tudi, da moramo biti prisotni na 50 različnih koncih. Žal imamo tudi probleme s sosedi z bližnjih Roj, ki jih je naselila država. Je pa vse več kraje mimoidočih sprehajalcev, ki kradejo pridelke, prav tako povzročijo veliko škode. Kradejo tkanine, namakalna črevesa, škodo delajo na rastlinjakih. Namesto da bi rastlinjak normalno odprl, se ga loti kar z nožem. Škoda takoj znaša 500 evrov. To je poleg včasih muhaste narave edina stvar, ki nam jemlje voljo.
Kako doživljate letne čase tule na tržnici? Zima je za vas še posebej dolga in neprijazna.
Vremenske spremembe v zadnjih 20 letih so hude, kar opažam tu na tržnici in seveda doma pri pridelavi zelenjave. Poleg tega opažam, da ni več normalnega dežja. Letos je na primer deževalo le po vetru. Temperature skačejo, enkrat 40 stopinj Celzija in strm padec na 20 stopinj. To je šok za rastline, prav tako tudi za nas. Tudi zemlja ne sprejme toliko dežja naenkrat. Vsako leto je huje: najprej nalivi, nato sledi sušno obdobje. Ne vem, kdo je za to kriv, a za nas je to zelo neprijetno. Na tržnici je položaj povsem enak. Enkrat je hudo mrzlo, drugič spet je zelo vroče, prave pomladi ni več, vmesnih obdobij ni več. September je bil zelo slab, kar se je poznalo tudi na rastlinah. Ves mesec smo bili v vodi, tako da bi kmalu lahko obupali. Oktober je bil vseeno lepši.
Kakšni so potrošniki, ki potrpežljivo čakajo v vrsti?
Potrošniki zahtevajo dobro zelenjavo, za kar so pripravljeni počakati v vrsti. Problem tržnice je parkirišče, saj vsak najprej pomisli na avto, ne pa na zelenjavo, ki jo kupuje. Zahtevajo kakovost, naravno pridelavo, dostopne cene, za svoj denar zahtevajo kar največ. In to je tudi prav. Konkurenca v Sloveniji je velika. S kupci sem povsem zadovoljen, med stotimi pa se najde tudi tak, ki je lahko nesramen. Dovolj pa je en sam, ki ti pokvari dan, vendar se na to smeš preveč ozirati. Če delaš z ljudmi, se zgodi marsikaj. Tudi jaz imam lahko kdaj slab dan, zato moraš biti še posebej pozoren na to, kakšen odnos imaš do kupcev. Sami lahko opazite, kakšni so ljudje. Izbirajo, premetavajo in podobno. To so povzročili veliki trgovci, ki to dopuščajo, zato so pa ljudje taki in to ni prav.
Pregovor pravi, da dobra vaga v nebesa pomaga. Se držite tega?
Lepo se sliši, ampak država pa zahteva svoje. Najraje bi videli, da bi vse obdavčili, vsak cent bi jim prišel prav. Najraje bi videli, da bi tudi mi imeli davčne blagajne, vendar na tržnici to ne gre. Tržnica je dobra vaga, malo popusta tudi mora biti. Cene morajo biti gibljive, prilagajati se moramo kar precej, da prodamo blago.
Veliko govorimo o lokalno pridelani hrani, se ljudje tega zares zavedajo?
Se zavedajo, zato pa tržnica še vedno dela. In tudi bo. Ljudje še kako dobro prepoznajo okus zelenjave. Če tega ne bi bilo, bi kmetje in z njimi tržnica že zdavnaj propadli.
Kaj pa tisti, ki zelenjavo kupujejo v samopostrežnih trgovinah?
Mogoče še ne poznajo naše zelenjave ali pa ne poznajo, kaj lahko kupijo na tržnici. Vsakemu bi priporočil, da vsaj enkrat obišče tržnico, pa bo kmalu spoznal razliko. Res je, mogoče je malo dražje, ampak pomemben je okus, ki je drugačen od okusa zelenjave, ki jo kupujejo v velikih trgovskih sistemih. Bati se moramo zelenjave, ki je vsa povsem enaka; zame je to plastična zelenjava in povsem brez okusa. Tudi če na ovitku piše bio, to zagotovo ni bio. Evropa ima različne standarde za bio zelenjavo. Mi se držimo svojih načel in predpisov, medtem ko imajo v sosednji Avstriji že povsem drugačne tovrstne standarde. Da ne govorim o Nizozemski, od koder pride kar nekaj zelenjave na naš trg.
Kam se pa vi uvrščate?
Prej smo imeli t. i. integrirano pridelavo. Zdaj imamo tako velike površine, da bi nas nadzor predrago stal, saj bi morali za to odšteti nekaj tisoč evrov. Pomembno se mi zdi, da delujemo po teh pravilih, in kot sem že omenil, smo na vodovarstvenem območju, tako da je že to dober znak, da smo pri porabi škropiv karseda previdni. Brez tega ne gre, in tega ne smemo razumeti kot strupe, saj uporabljamo veliko naravnih pripravkov. Rastline moramo zaščititi in to jemljemo kot zdravilo za njih.
Zelenjavo verjetno jeste. Kaj imate najraje?
Da, zelenjavo imam zelo rad, ne jem pa kumar. Nisem ljubitelj kumar, sicer pa vse, kar pridelamo, pojem z veseljem in tudi vem, da je naša zelenjava dobra.
Tržnica je pisana, prava paša za oči, zadnja leta tudi magnet za številne tuje turiste.
Tržnica je predvsem ob koncu tedna bogato založena. Določene stvari ne spadajo na tržnico, kar ljudje tudi vidijo, tudi razporeditev bi bila lahko drugačna. Kakšne stvari bi lahko črtali in umaknili, marsikaj pa bi se dalo izboljšati. Na nekaj pa bi še opozoril: veliko je starih prodajalcev. Menim, da je mladih premalo, in s strahom gledam v prihodnost. Če mi ne bomo in moji otroci tudi, kdo bo potem prideloval zelenjavo in jo prodajal tukaj. Ne znam si odgovoriti na vprašanje, kaj bo čez 20 let s tržnico. Tudi država bo morala kaj več narediti na tem področju, predvsem pa spodbujati pridelovalce zelenjave in sadja. Malo nas je mladih, veliko pa je upokojenih, ki še prodajajo. Čez 20 let pa se bomo tudi mi postarali. Vsako leto je manj moči in volje.
Zdi se mi, da ste ves čas vpeti v svoje delo. Si kdaj vzamete prost dan ali celo dopust?
Moj oče si nikoli ni vzel časa zase. Imam tri otroke in na leto si vzamem dva dni poleti in dva dni pozimi, da jih temeljito preživim z njimi. Gledam tudi na to, da sem ob nedeljah popoldne prost, da smo skupaj z družino. Premalo smo skupaj, ampak delati moramo. Delo ne počaka, vsaj v našem primeru ne.
Besedilo in fotografije: Primož Hieng
