Ko je pred tremi leti, točneje 30. januarja 2016, človeška ribica v Postojnski jami začela izlegati jajčeca, se je ponovno začelo izredno zanimanje za to nenavadno živalco v večini temi podzemskega sveta. Kako tudi ne, saj je bil to izreden dogodek, še več, človeška ribica je v nadaljevanju izlegla več kot 50 jajčec.
Leta 2018 je minilo 250 let od njenega uradnega odkritja, ki se je zgodilo daleč stran od postojnskega jamskega sveta. Obletnice se je spomnila tudi Pošta Slovenije, ki je 25. maja 2018 izdala znamko s podobo te živali.
Človeško ribico, ki ji po latinsko rečemo tudi proteus, po naše tudi močeril, so poznali že pred njenim uradnim odkritjem. O tem zelo natančno, na trenutke kar fantazijsko poroča naš veliki polihistor Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Valvasor je slišal, da je med Logatcem in Vrhniko čudna voda, ki da teče le ob določenih urah; kmetje so mu razlagali, da je vzrok zmaj, ki je v gori. V jami, kjer ždi, izvira studenec in kadar se vode nabere preveč, jo zmaj izbruha. Jamo so imenovali Lintvern (zmaj). Z naraslo vodo naj bi prišli na površje tudi zmajevi mladiči, ki so jih kmetje videli na lastne oči. Valvasor temu sicer ni verjel, je pa v Slavi navedel, da naj bi bil »zmajev mladič« po opisu kmeta »pičlo ped dolg in podoben kuščarju, skratka, bil je črv in gomazen, kakršne je tu in tam pač več«.
Človeška ribica (znanstveno ime Proteus anguinus) je dvoživka, ki živi v podzemnih vodah Dinarskega krasa od porečja reke Soče pri Trstu v Italiji, prek južne Slovenije in jugozahodne Hrvaške do reke Trebišnice v Hercegovini. Je edini evropski predstavnik družine močerilarjev (Proteidae), edini predstavnik rodu Proteus in edini jamski vretenčar v Evropi.
Domnevno je močeril prvič upodobljen kot dva para kač s krili, ki so morda škrge, v reliefu na kamnitem obodu beneškega vodnjaka iz 10. stoletja, ki verjetno izvira s Krasa. Tatjana Kordiš iz Stične o tem poroča: »V enem od dunajskih muzejev hranijo kamnit venec, ki je svoj čas krasil vodnjak iz 10. ali 11. stoletja na beneškem Lidu. Na obodu venca je neznan kraški kamnosek izklesal dve skoraj bajeslovni bitji, ki še najbolj spominjata na človeški ribici. Če velja mnenje mnogih poznavalcev, da ju res predstavljata, je to prvi znani zapis oziroma upodobitev človeške ribice. Kje so živalce »pozirale« kamnoseku, ni znano.«
Bernard Paul Moll (1697–1780), karierni diplomat na Dunaju, je ustvaril neprecenljivo zbirko kart. Zgodovinsko gledano je pomembna podoba z datumom 19. april 1752, saj je na njej poleg načrta vhoda v Postojnsko jamo z okolico narisan tudi vhod v Črno jamo – narisan je bolj kot vhod v rudnik. Nad njim piše, da »gre za manjšo jamo, v kateri kmečko prebivalstvo vsako leto nalovi večjo količino kač, ki jih nato prodajajo v Benetke«. Narisane kačice plavajo v vodi. Za proteuse je bilo od nekdaj znano, da so jih v Črni jami lovili za prodajo.
Drugi, ki je po Valvasorju pisal o človeški ribici, je bil F. A. Steinberg. Kot je zapisal v svojem temeljitem opisu Cerkniškega jezera (1758), je leta 1751 ob veliki povodnji v Malnih pri Planini ribič Primož Ziherl s sakom ujel »pet čudnih četveronožnih rib, belih kot sneg«. Ko jih je vrgel is saka v čoln, naj bi začele vpiti in cviliti. Seveda temu ni verjel nihče in zapis te ribičeve pripovedi med naravoslovci ni bil sprejet kot verodostojen. Za pravo znanstveno odkritje človeške ribice je moralo preteči še skoraj stoletje.
Žive mladiče je prvi dobil iz Stične idrijski zdravnik Giovanni Antonio Scopoli; preparirane primerke in risbe živali je razposlal nekaterim naravoslovcem in zbirateljem. Prve primerke človeške ribice so našli v virskem Studencu. Z natisnjenim znanstvenim opisom ga je prehitel Joseph Nicolai Laurenti (1768) s kratkim opisom in poimenovanjem Proteus anguinus. Primerek, ki ga je leta 1768 opisal Laurenti, je bil iz izvira pri Stični. Prvi je človeško ribico natančno anatomsko preučil Carl Franz Anton Ritter von Schreibers (1775–1852) v dunajskem muzeju. Schreibers je žival leta 1801 predstavil v londonski Kraljevi družbi in pozneje še v Parizu. Odtlej je močeril svetovno znan in do zdaj predmet številnih raziskav. Primerke so iz Slovenije pošiljali po vsem svetu.
Schreibers, ravnatelj dunajskega naravoslovnega muzeja, je Scopolijevo človeško ribico našel po naključju – pozabljeno med starimi kozarci. Njena zgradba ga je tako presenetila, da jo je želel natančneje raziskati. Bil je prvi, ki jo je natančno anatomsko preučil. V Schönbrunnu in v svojem stanovanju je več let gojil primerke, ki mu jih je pošiljal prijatelj Žiga Zois. Schreibers je najditelju samice, ki bi imela v telesu godna jajca ali bolj ali manj razvite zarodke, obljubil 25 zlatnikov. Nagrada ni bila nikoli izplačana, število ujetih živali pa je šlo v tisoče. Z Schreibersovimi objavami so človeške ribice osvojile ves učeni svet in vstopile v šolske učbenike.
Žal je požar v dunajskem muzeju leta 1848 uničil vso dokumentacijo.
Močerila omenja tudi Charles Darwin v svojem delu O izvoru vrst z naravnim izborom ali ohranjanje boljših pasem za obstanek (1859) kot primer za redukcijo telesnih struktur zaradi neuporabe.
Zgodba o človeški ribici se torej začenja v dežel belih menihov, blizu znanega cistercijanskega samostana. »Slovenska javnost skoraj da ne ve, kako zelo je Stična povezana s to skrivnostno podzemno živalco,« pravi Tatjana Kordiš iz Stične. »Tu je bila odkrita, tu so jo prvič videli »rojevati«, tu so prvič našli v naravi njena jajčeca z zarodki, tu še vedno živi in prav tu nam razkriva vedno nove skrivnosti iz svojega življenja.«
Kordiševa dodaja: »Stiške menihe je obiskoval profesor fizike z ljubljanskega jezuitskega kolegija Franz Xaver Wulfen. Svojemu prijatelju, idrijskemu zdravniku Scopoliju je poročal, da stiški patri v enem od okoliških studencev lovijo bele ali človeške ribe in jih imajo v samostanu v vedrih, da jim napovedujejo vreme. Žal se ni ohranilo pojasnilo, kako so živalce napovedovale vreme. Wulfen je bil med vodilnimi botaniki svojega časa in torej častivreden obiskovalec stiških menihov. In med temi obiski je postal pozoren na človeško ribico. Ob svojih prvih srečanjih s človeško ribico so ljudje torej opazili, da je nenavadna, a niso vedeli niti tega, ali bi jo imeli za bajeslovno bitje ali za žival. Kaj šele, da bi vedeli, za kakšno vrsto živali gre. In seveda tudi niso vedeli, da živalce drugod po svetu ne poznajo.«
Franz Xaver Wulfen pa idrijskemu zdravniku Scopoliju leta 1762 ni poslal le poročila o belih ribah v vedrih stiških patrov. »Poslal mu je tudi živalce same,« pravi Kordiševa. »Scopoli je bil eden najbolj plodovitih raziskovalcev narave na Kranjskem, zato je dobro poznal njen živi svet. A česa takega še ni videl. In takoj je vedel, da česa takega ni videl še noben naravoslovec. Seveda se je takoj lotil proučevanja zanimivih živalic. V svojem navdušenju odkritja ni ohranil samo zase. Konzervirane primerke je razposlal mnogim uveljavljenim naravoslovcem. Predvsem pa je o odkritju pisal Carlu Linnéju.«
Linné je bil tedaj vodilni naravoslovec, poudarja Tatjana Kordiš: »Ves živi svet, torej vse rastline in živali je uredil v naravni sistem. Postavil je tudi pravila poimenovanja. Vsako živo bitje je dobilo dvojno ime, sestavljeno iz imena rodu in imena vrste. Linnéjevo mnenje o novo odkriti vrsti živali je bilo zato pomembno. A je Scopolija razočaralo. Njegove bele ribe ni uvrstil v naravni sitem in ji ni dal imena. Menil je, da je to le ličinka kakega kuščarja, po ličinki pa ni mogoče ugotoviti, kakšna bo odrasla žival. Scopoli je kljub Linnéjevemu mnenju še naprej preučeval svojo najdbo. Ugotovitve je objavil deset let pozneje v svojem Letopisu V. V objavi je omenil tudi Linnéjevo mnenje, a je dodal, da je to po njegovem vendarle nova vrsta in tudi nov samostojen rod. Zoperstaviti se v tistem času Linnéju je bilo res pogumno dejanje, ki priča, kako gotov si je bil Scopoli o svojem odkritju.«
Scopoli je predolgo odlašal z objavo svojega opisa bele ali tudi človeške ribe. »Bil je temeljit znanstvenik,« poudarja Kordiševa. »Linnéjeva zavrnitev pa je gotovo še povečala njegovo samokritičnost. Ni hotel tvegati nobenega spodrsljaja, na katerega bi se lahko oprli morebitni nasprotniki njegove trditve, da je človeška ribica nova samostojna vrsta in rod.
Kranjska je bila tedaj del Avstrijskega cesarstva in Scopoli je človeško ribico poslal kar precejšnjemu številu svojih naravoslovnih kolegov v domovini.
Tako so avstrijski naravoslovci že vedeli zanjo. Zavrnitev Šveda Linnéja je v njih zbudila željo, da ga prehitijo z objavo novice o novi živalski vrsti.«
To se je tudi dejansko zgodilo. »Leta 1768 je na Dunaju izšla bogato vezana knjiga z zlato obrezo, v njej pa teza za zagovor doktorata Josepha Nicolausa Laurentija: Pregled plazilcev, obogaten s poskusi o strupih in antidotih pri avstrijskih plazilcih. V preglednici je prvič javno objavljen nov rod Proteus z eno samo znano vrsto Proteus anguinus. Sledi opis človeške ribice. Laurenti pove, da je primerek za ta opis odstopil jezuitski pater Hohenwarth. Seveda, Hohenwart je bil med tistimi, ki jim je Scopoli poslal primerke človeške ribice. V disertaciji je obilo pikrih pripomb na Linnéjevo neodločnost pri prepoznavanju človeške ribice za novo živalsko vrsto.
Scopoli je s svojo objavo o odkritju štiri leta kasnil za Laurentijem. Vendar je njegov opis zelo dober, Laurentijev pa zelo slab. Laurenti je navedel tudi napačno najdišče – Cerkniško jezero, ker je najbrž vedel le za ta takrat že slavni kraj na Kranjskem. Scopoli je ovrgel to njegovo izjavo in navedel pravo najdišče – izvir v bližini Stične,« je še zapisala Tatjana Kordiš.
In kaj se danes dogaja v podzemnem svetu Postojnske jame? Sporočili so nam, da bodo drugi rojstni dan – obletnico izleganja prvega mladička praznovali 30. maja: »Življenje v jamah je počasno in umirjeno, a kljub temu razburljivo in takšno je tudi življenje mladih zmajčkov. Prvo leto je bilo bolj »napeto«, polno dogajanja, sprememb in hitrega razvoja, vsaj skozi naše oči. Zdaj se je vse malo umirilo in razvoj lepo poteka, ves čas pa jih skrbno spremljamo in beležimo vsak dogodek, ki bi lahko prinesel nova zanimiva spoznanja o življenju človeških ribic. V naslednjih letih bodo zmajčki »izgubili« oči, saj jih bo prekrila koža, prav tako bodo izgubili sivkast pigment in bodo postali popolnoma »prosojni«.
Spolno bodo dozoreli v naslednjih 14 letih in živeli bodo vsaj 100 let – to so seveda naše želje.
Delo jamskega laboratorija spremlja tudi strokovna javnost in zaradi uspešnega razvoja mladičkov človeške ribice je le-ta deležen številnih pohval strokovnjakov.«
Primož Hieng
