“Na podlagi vsega tega lahko mirne duše rekonstruiram tale element zgodovine:
Komunistična partija Jugoslavije je s poletjem 1941, po ukazu Kominterne oziroma Stalina, pristala na zavezništvo z zahodnimi državami (ki jih je prej v glavnem samo zmerjala), a je članstvo opozorila, da gre za taktiko. Potem se je trudila v zahodnih zaveznikih zbuditi vtis, da gre za
Za slikovit konec: Konec oktobra 1944 se je Josip Broz Tito z vzhoda pripeljal v osvobojeni Beograd — v ameriškem luksuznem avtu, ki so mu ga dali Sovjeti, ki so ga zaplenili Nemcem. Zasedel je Beli dvor, ki ga je zgradil knez Pavel Karađorđević po vzoru angleških podeželskih dvorcev. Kadil je v glavnem ameriške cigarete, na njegovih banketih so stregli razkošno mešanico z zahoda poslani živil ter ruskega kaviarja … V valu terorja, ki ga je zaukazal, pa so bili med okupatorjeve realne in izmišljene sodelavce na gosto posejani tudi anglofili, imperialistični hlapci in podobni razredni sovražniki.”
Alenka Puhar, slovenska prevajalka, publicistka, aktivistka na področju človekovih pravic in strokovnjakinja na področju psihozgodovine
Vir: Sobotna priloga Dela, 7. 3. 2020, Pisma bralcev, str. 31