Ali ste vedeli, da ima Slovenski etnografski muzej izjemno zbirko obuval? Sliši se kar neverjetno, da se je do zdaj v muzejskih depojih skrivala izjemna zbirka vsega, kar spada na noge.
In kar je povezano z nogami, nošenjem obutve. Iz tega gradiva je muzejska kustosinja dr. Janja Žagar izbrala primerke, iz katerih je nastala nova razstava, ki so jo v muzeju naslovili Bosi. Obuti. Sezuti.
V celoti je odgovorila na vprašanje: So moji čevlji res zgolj oblačilo mojih nog, kot se zdi na prvi pogled?
Ali ste vedeli, koliko pregovor imamo Slovenci o čevljih, obuvanju, bosih nogah, čevljarjih in podobno? Razmeroma veliko. Na primer: Čevljarjeva baba in kovačeva kobila sta vedno bosi. Ali pa: Boljši stari čevlji kot bosa noga.
»Bose noge niso le del poletnega udobja in ležernosti, lahko spremljajo status sužnja, ujetnika, reveža. Obutost ne kaže le na splošni oblačilni kodeks, lahko označuje elitni položaj nosilca ali preprosto tistega, ki se odpravlja na pot. Sezutost kot začasno nasprotje obutosti je lahko znak spoštljivosti, podrejenosti, vljudnosti, lahko pa odraz intime doma, obredja ali odnosa,« pravi avtorica razstave dr. Janja Žagar.
Zbirka obuval Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) obsega več desetin cokel, čevljev, sandalov, škornjev in drugih obuval. Večinoma izvirajo s slovenskega ozemlja, v manjši meri gre za redkosti iz neevropskih dežel. Po starosti jih umeščajo v obdobje od začetka 19. stoletja do danes. Izbrani primerki so od leta 2006 bolj ali manj opazni spremljevalci oblačilnih kompletov na stalni razstavi SEM z
naslovom Med naravo in kulturo, kot zbirka pa niso bili deležni študijske ali razstavne pozornosti v SEM.
Uvodoma je o razstavi Bosi. Obuti. Sezuti. spregovorila direktorica SEM Tanja Roženbergar: »To je naša avtorska razstava. Na njej predstavljamo gradivo iz naših zbirk za oblačilno kulturo in tekstil. V muzeju si prizadevamo, da bi čim več gradiva predstavili javnosti, da je to gradivo dostopno, ne samo na stalni razstavi Med naravo in kulturo ter na drugi stalni razstavi Jaz in drugi, temveč tudi na naših lastnih avtorskih, večjih ali manjših občasnih razstavah. Kljub temu je predstavljenega približno 30 odstotkov gradiva, še veliko več pa je shranjenega in varovanega v naših depojih. Trudimo se, da je to gradivo dostopno v digitalizirani obliki.«
Na razstavi ne govorijo zgolj o obuvalih, čevljih, temveč govorijo o razmerjih med obuvali in ljudmi. »Človek je tisti, ki je v prvem planu te razstave,« dodaja Roženbergarjeva. »Vsebina razpira različne vidike razumevanja ne samo obuval, temveč tudi tega, kako, kdaj jih nosimo, kaj s tem sporočamo, kdaj smo sezuti, kdaj smo obuti in kakšen je ta naš odnos do nog.«
Avtorica razstave je dr. Janja Žagar je pred odprtjem minuli petek povedala, da je bil osnovni cilj predstaviti zbirko, ki niti ni tako majhna: »V naši zbirki imamo več sto parov obuval. V muzeju imamo poleg slovenskih zbirk tudi neevropske, kar seveda samo po sebi kliče po obdelavi iz drugih okolij, torej tudi druga obuvala. Včasih drobec iz preteklosti naredi celo več kot neka sistematična raziskava. In iz večine drobcev sestavljamo nove zgodbe.«
Kaj je bil naš cilj razstave, se je vprašala Žagarjeva, in tudi odgovorila na svoje vprašanja: »Nikakor ne, da bi govorili o modi obuval, za to pravzaprav niti nimamo nekih vodil v našem muzeju, niti nekih ambicij. Žal nismo mogli biti v historičnem smislu zelo sistematični, tudi za to nimamo gradiva. Kaj smo potem naredili? Potegnili smo nove zgodbe vseh nas, kar je veliko bolj sočno.«
Še na nekaj je opozorila kustosinja Žagarjeva: »V iskanju hrane, med umikanjem pred sovražnimi razmerami in v radovednem iskanju novega sveta so se ljudje srečevali ne le z različnimi klimatskimi in terenskimi okoliščinami, pač pa tudi z lastno notranjo slo po odkrivanju in vedno daljših premikih po svetu. Za to je bilo nujno utrditi noge in jih zaščititi z obutvijo. Potrebe so rodile iznajdljivost, dobre prakse so zrasle v veščine.«
Je kdo rekel, da razstava ni zanimiva? Ta je pa bosa.
Primož Hieng
