Človek se uči vsak dan in vendar vedno znova spozna, kako malo ve. Čeprav sem v Singapurju že nekaj let, sem šele predvčerajšnjim izvedel za zanimivo in poučno zgodbo, ki bi jo rad delil z vami.
Pisalo se je leto 1836, ko je bil Singapur že znan v svetu kot mesto, ki se izredno hitro razvija, zahvaljujoč pristanišču in učinkoviti administraciji. Kot britanska kolonija je dobil posebno mesto v imperiju, o čemer so pisali tudi takratni mediji, tako da so povsod po svetu vedeli za Singapur.
Ravno ta slava je istega leta, a na drugi strani sveta, spodbudila finančnega mešetarja Oshea Wilderja iz New Yorka k ustanovitvi mesteca na obalah jezera Michigan v ZDA. Z njim je želel ponuditi konkurenco ostalim pristaniščem na Velikih jezerih, zlasti Chicagu, in poimenoval ga je Singapur.
Začetki so bili skromni in težki, vendar se je naselje počasi širilo, in ko so začeli sekati gozd okrog mesteca, se je razbohotila predelava in prodaja lesa. Prihajalo je vedno več ljudi, ki so sekali drevesa v gozdovih, delali na žagah ali v pristanišču, od koder so ladje vsak dan odhajale na pot, polno natovorjene z lesom. V dokaj kratkem času je imelo mesto skoraj 200 ljudi, dva hotela, nekaj žag in trgovin ter banko. Banka je celo natisnila in sprostila v promet lastne bankovce, ki so jim pravili „singapurski dolar“.
Danes so ti primerki izjemno redki in dragoceni, saj je bilo v obtoku samo nekaj tisoč bankovcev.
In ko je rasel posel z lesom, tako je rasel tudi pohlep. Ljudje se niso ozirali na to, da jim je gozd zagotavljal zaščito pred močnimi vetrovi, ki so prihajali z jezera in da brez lesa na lastnem pragu ne bodo preživeli. Sekali so vseprek in ko so ostale le še gole površine, se je ustavila tudi trgovina z lesom in ljudje so se počasi začeli izseljevati. Tisti, ki so ostali, so bili leta 1871 priča velikemu požaru, ki je uničil večji del mesta. Ko je bil požar le zaustavljen, je v mestu ostalo le še nekaj ljudi, takrat pa se je pojavila situacija, ki je zabila zadnji žebelj.
Ker ni bilo več gozda, je veter iz smeri jezera prinašal vedno več peska, ki je hiše počasi, a zanesljivo zasul in prebivalce prisili k dokončni izselitvi.
Legenda pravi, da je zadnji prebivalec vztrajal toliko časa, dokler je v hišo lahko vstopil skozi podstrešno okno.
Zanimivo je, da so nekaj hiš iz michiganskega Singapurja pozimi s pomočjo hlodov prenesli pozaledeneli reki do sosednjega mesta in jih ponovno stabilizirali. Danes je ena od teh hiš v mestu Saugatuck, glavna turistična atrakcija. V njej pa je knjigarna z lokalom.
Michiganski Singapur je danes eno najbolj znanih mest duhov v Ameriki. Ljudje prihajajo od vsepovsod na ogled peščenih sipin in iščejo kar koli bi jih lahko pripeljalo nazaj v zgodovino.
Včasih najdejo predmete, kot so vilice, noži, vijaki ipd, vendar ne vidijo ljudi, saj jih tam ni več.
Pohlep jim je uničil obetajoče načrte in ameriški Singapur je resnično najboljše potrdilo arabskega pregovora, ki pravi, da ima človeski pohlep dovolj denarja samo takrat, ko mu prah zasuje usta (ko je mrtev).
Ko sem izvedel za zgodbo od svojega sodelavca, me je spomnila na izjavo ameriških staroselcev, ob kateri se lahko vsi skupaj zamislimo:
„ Ko bomo posekali zadnje drevo,
ko bomo ulovili zadnjo ribo in bo onesnažena zadnja reka,
ko bomo dihali umazan zrak,
takrat bomo prepozno ugotovili,
da bogastvo ni stanje na računu
in da ne moremo jesti denarja.”
