V Čebelarski zvezi Slovenije (ČZS) je včlanjenih več kot 7500 čebelarjev, sicer pa je v Sloveniji okoli 9000 ljubiteljev čebel. Slovenci imamo dolgo in bogato čebelarsko tradicijo, saj je o čebelah poročal že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske.
Zdaj se, tako menijo slovenski turistični strokovnjaki, vse bolj uveljavlja apiturizem, za katerega pravijo, da je sveža oblika turizma in nadvse perspektivna oblika gospodarske dejavnosti. Pred časom je zaživela spletna stran (www.apiturizem.si), ki poleg najrazličnejših aktualnih novic s področja čebelarstva prinaša še podrobnejši seznam tistih čebelarjev v Sloveniji, ki lahko obiskovalcem pokažejo kaj več. Api doživetja vključujejo obiske čebelarjev ter predstavitve in pokušine čebeljih pridelkov.
Odpravili smo se v Šmarje-Sap, kjer čebelari Anton Koželj, ki ima poleg čebelnjaka tudi več kot zgledno urejen čebelarski muzej. Apiturizem zelo dobro pozna, saj se s tem ukvarja že vrsto let. Je tudi živi leksikon slovenske čebelarske zgodovine, z ženo Vido pa sta pripravila in izdala kar nekaj knjig s tega področja, na kar ste še posebej ponosna.
»S čebelarstvom sem se začel ukvarjati pri 25 letih, pozneje pa sem začel zbirati najrazličnejše stvari, ki so povezane s čebelarsko preteklostjo,« je povedal Koželj. »Že na začetku sem zastavil na veliko. Že prvo leto sem imel 70 panjev, potem sem to dejavnost širil, tako da imam zdaj okoli 500 čebeljih družin, imel pa sem jih tudi do 800. Tudi letos bi jih lahko imel toliko, a je bilo lansko leto za čebelarje zelo porazno.«
Čebelar Anton Koželj svojo dejavnost primerja z velikim kmetijskim posestvom. »Naše čebelarstvo bi lahko primerjal s hlevom, v katerem je prek sto krav ali celo več,« je povedal.
»Čebele naših 500 družin naj bi pridelale kakih deset ali dvajset sodov medu, to je približno pet ali šest ton, to pa je približno toliko mleka, ki bi ga dalo kakih sto krav. S čebelami je zelo veliko dela, veliko pa stane tudi zimska hrana, ki jo rabijo čebele. Vedeti moramo, da je čebelja sezona v bistvu zelo kratka, saj traja le nekaj mesecev. Čebela pozimi ne spi in se zadržuje v panju, vendar v tem času potrebuje hrano. Ko se začne razvoj, čebele potrebujejo med in ne sladkorja. Mnogi čebelarji delajo napako, ko jeseni poberejo ves med, spomladi pa imajo potem težave z razvojem mladih čebel.«
Že na začetku svoje čebelarske poti je začel zbirati stare predmete, dokumente in knjige ter vse, kar je povezano s čebelarstvom. Ko se je njegova zbirka začela večati, je nad hišo in čebelarsko delavnico zgradil poseben prostor, kjer je danes čebelarski muzej.
»V vseh teh letih se je nabralo toliko gradiva, da je prostor že zdaj trikrat premajhen,« pravi čebelar Anton Koželj, ki je v 90. letih prejšnjega stoletja prevzel vodenje čebelarskega društva Trebnje.
Takrat sta z ženo Vido izdala knjigo o zgodovini čebelarstva v dolini Mirne in Temenice, v kateri med drugim opisujeta Petra Pavla Glavarja, ki je svojo življenjsko in čebelarsko pot končal na gradu Lanšprež, kjer je bila prva čebelarska šola pri nas. Poleg tega sta pripravila in izdala še druge knjige o zgodovini čebelarstva, med drugim o pionirjih na tem področju.
Pravi, da se mu je takrat začela odpirati zgodovina čebelarstva na Slovenskem, saj je našel veliko stvari, ki jih prej ni poznal. Veliko stvari so mu prinesli drugi čebelarji, za marsikaj zanimivega pa je moral pošteno plačati na bolšjem sejmu.
Na svojo zbirko je zelo ponosen, saj pravi, da ima zagotovo največ gradiva na Slovenskem, celo več kot v Čebelarskem muzeju v Radovljici. Njegov muzej je le ena od točk apiturizma. Pravi, da so komisijo za čebelarski turizem ustanovili že pred osmimi leti, zadnja leta pa si prizadeva, da bi tudi čebelarstvo postalo del turistične dejavnosti. »Med drugim smo pripravili poseben katalog ponudbe, ki smo ga naslovili Čebelarski šopek Dolenjske, ki predstavlja dolenjsko čebelarsko turistično pot,« pravi Koželj.
»V treh letih smo sprejeli in pospremili približno 60 do 70 avtobusov, v glavnem tujcev iz vse Evrope, ki jih čebelarski turizem še posebej zanima.
Lani sem svoj položaj končno uspel urediti tako, da lahko zdaj vodim turiste po svoji kmetiji, torej povsod tam, kjer imam čebelnjake. V sodelovanju z drugimi lokalnimi vodiči jim med drugim lahko pokažemo še Taborsko jamo ali protiturški tabor, lahko si ogledajo Jurčičevo Muljavo, samostan v Stični, tudi Višnja Gora je lepa in zanimiva za ogled. Naša čebelarska pot Petra Pavla Glavarja traja kar ves dan, od jutra do večera, turistom pa lahko ponudimo tudi večdnevne izlete.«
»Res je, da smo šele na začetku, a pomembno je, da imamo kaj pokazati,« poudarja čebelar. »V regijski čebelarski zvezi Petra Pavla Glavarja iz Novega mesta je vključenih 19 društev, ki že lahko ponudijo marsikaj zanimivega, vendar bodo morali svojo ponudbo, če se bodo želeli intenzivneje ukvarjati z apiturizmom, še dopolnjevati in razširiti. Vedeti moramo, da so čebelarji kot turisti, tudi tuji, preprosti in skromni kmečki ljudje. Prav zato jim moramo ponuditi cenovno ugodne rešitve. Najprej pa jim moramo nekaj pokazati in ponuditi, šele nato jim lahko to tudi zaračunamo.
