Ljubljanska Čebelja pot je pred štirimi leti povezala tudi številne čebelarje, ki so bili do zdaj skorajda neznani. Enkrat letno jih lahko srečamo na Medenem dnevu v središču Ljubljani. Med njimi je tudi Sandi Slanc, ki nam je zaupal zanimivo življenjsko zgodbo in prav tako izkušnjo.
Sandi je nosilec čebelarske dejavnosti, medtem ko mu mama Mirjana in oče Štefan, oba upokojenca, pri delu nesebično pomagata. Oče je kot vodovodni inštalater deset let delal na terenu, nato pa 30 let kot vzdrževalec pri Petrolu. Mama je bila zaposlena v pisarni v nekem večjem podjetju.
In o poklicu sprašujemo tudi Sandija. »Zlatar sem,« odgovarja na kratko. »Kot zlatar sem delal že od 18. leta. Takrat je bilo čebelarstvo hobi, potem pa sem zamenjal, tako da je zdaj ravno obratno. Tehtnica se je tako prevesila.« Zdaj je tudi Sandijeva žena Nataša pustila službo in se bo tudi ukvarjala s čebelami oziroma pomagala možu pri tem delu. Tudi otroka, 12-letna Laura in 10-letni Leon, sta navdušena nad čebelarstvom. »Leon ima že svoj panj in tudi skuša pomagati po svojih močeh oziroma se počasi uvaja v svet čebel. Čebel se ne boji, nosi jih na rokah,« pove Slanc mlajši.
Začeli so pred 15 leti, ko je v družini prišlo do pomembne spremembe. »Ko je mama zbolela za rakom, smo se odločili, da spremenimo naš način življenja,« pove Sandi. »Takrat sem kupil prva dva panja in se začel ukvarjati s čebelami. Pot je šla naprej, razvijali smo se uspešno, tako da imamo danes več kot 250 gospodarskih družin in še veliko rezerv, ki jih tudi spomladi prodamo. Čebele v panjih prevažamo po vsej Sloveniji, od Primorske do Prekmurja, kjer iščemo vse ugodne paše. Čebelarimo z AŽ panji, to so slovenski panji Anton Žnideršiča, v njih pa so kranjske čebele.«
Sandi pravi, da je bil začetek čebelarjenja bolj ljubiteljski: »Počasi sem vzljubil čebele, tako da me je kar potegnilo v njihov svet. Znanje sem pridobival sam, veliko sem bral čebelarsko literaturo, obiskoval predavanja, veliko pa sem izvedel od drugih čebelarjev.«
Kako se je oče Štefan vključil v čebelarski svet? »Ko je Sandi kupil prva dva panja in še nekaj dodatnih, se je lotil izdelave zabojnika za prevoz čebel,« odgovarja Slanc starejši. »Ko sva prišla v okolico Nove Gorice, sva parkirala blizu večjega tovornjaka s panji. In ugotovila, da je prevažanje čebel v zabojniku zelo potratno in nesmotrno, zato smo se odločili za nakup rabljenega tovornjaka.«
»Z očetom sva ugotovila, da sva enostavno
preveč časa porabila za prevoz na teren, saj sva bila neprestano na cesti,« še pojasni Sandi. »Kdor morda ne ve, čebele se lahko prevaža ponoči, ker takrat mirujejo. Prav zato je bil tovornjak edina možna rešitev. Pa še nekaj je pomembno: v čebelarstvu en sam ne more delati. V to delo je vpeta vsa družina in tudi pri nas je bilo tako in je še danes. Že panj težko neseš sam.«
V družini Slanc so si zahtevno čebelarsko delo razdelili. Sandi pravi, da največ dela na terenu in pazi na čebele, da ne rojijo. Išče ustrezne paše, oče pomaga pri točenju medu in prevozih po terenu. Tudi mama pomaga pri delu, med drugim polni kozarce, lepi etikete, skrbi za čistočo in podobno. Dela propolis, medico in medeni liker. Kljub bolezni skrbi za dobro vzdušje v družini in podpira moški delovni del družine.
»Dela pri čebelarjenju je zares veliko,« pove Sandi. »V vsakem obdobju leta se za čebelarja najde delo. Glavna sezona je od aprila do julija, ko je tudi največ dela na terenu. Jeseni največ časa namenimo prodaji medu in medenih izdelkov, pozimi pa se pripravljamo na novo sezono. Vzdržujemo stroje in urejamo panje. Vsako leto zamenjamo tretjino okvirjev. Vtiranje satnic je predvsem očetovo delo. Poleg tega kuhamo vosek, vlivamo sveče in še kaj. V sezoni na primer opravi vsak približno 350 ur na mesec. Včasih je zares zelo naporno, se je že zgodilo, da oče ni zmogel več.«
Čebele so v družini Slanc pustile pozitivne posledice, saj so močno spremenile njihov način življenja. »Zelo pomembno je, da smo večino časa v naravi, kamor vozimo na pašo naše čebele. Zavedamo se narave kot take, hkrati pa spoznavamo Slovenijo na drugačen način,« pravi Sandi. Mama Mirjana dodaja, da ljudje premalo spoštujejo čebele: »Tako lahko vidimo, kakšen odnos imajo nekateri ljudje do narave, na sploh določeni kmetje, ki škropijo v neprimernih urah, s tem pa precej škodujejo našim čebelam.« Sandi k temu doda, da opaža določene spremembe in da so mnogi pridelovalci že spoznali, kje so do zdaj delali napake, tako da je s tem vse manj težav.
In v prihodnje? Oče Štefan pravi, da je sin na Škofljici kupil večjo parcelo, kjer bodo zgradili čebelarski center. »Tam bo vse na enem mestu: čebelnjak, apiterapija, vzreja matic ter vse, kar je povezano s čebelarstvom in čebelami. Hkrati želimo v tem centru urediti turistično ponudbo, zanima pa nas tudi izobraževanje. En objekt že stoji, v kratkem pa bomo zaprosili še za gradbeno dovoljenje za nadaljevanje del, tako da računamo, da bo naš čebelarski center zaživel čez približno dve leti.«
Je čebelarstvo perspektivno? Sandi namesto odgovora uporabi rek, ki pravi, da od muh ni denarja. »Mislim, da to kar drži,« na kratko pojasni. »Čebele moraš imeti rad, brez tega ne gre. Kdor pa v tem vidi samo zaslužek, bo kmalu propadel.«
Čebelarstvo ali zlatarstvo? »Vsekakor je mnogo lepše delo s čebelami,« je sklenil Sandi Slanc.
Primož Hieng
