»Če ne bi bilo korone, verjetno nikoli ne bi dojeli, kako zelo invazivna vrsta je človeški rod in kako malo potrebuje narava, da si opomore od nas – tam, kjer nas začasno ni.
Upam, da bo ta kriza na človeški rod delovala vzgojno, da bomo malo manj ošabni, ko bomo dojeli, da je narava nad nas spustila eno najmanjših bitij in pojavov iz svojega bogatega arzenala – da nas temeljito stisne za jajca,« je o superiornosti virusa nad človekom razmišljal črnogorski pomorec in umetnik Antonije Pušić, ki ga ljubitelji glasbe poznamo pod umetniškim imenom Rambo Amadeus. »Poglejte naravo, kako zlahka shaja brez nas. Brez trume ljudi, gliserjev, križark, invazije ljudi, ki prihajajo občudovat lepoto in jo hkrati onesnažujejo. Če me je kdaj prevzel kak religiozen občutek, je to zdaj, ko gledam, kako se je voda v kanalu očistila v manj kot mesecu dni, in je pravzaprav narava ta, ki ima odlike božanskega.«
“Vsi, ki smo bili rojeni in smo odraščali v družinah z juga priseljenih delavcev, smo vajeni vzgoje, ki je daleč od permisivne. To je bila prvinska vzgoja, v kateri so bile grožnje z batinami sestavni del osnovne starševske komunikacije z otroki. Ena od pogostejših groženj mojih staršev je bila: »Boš že videl svojega boga!« (Vidjet ćeš ti boga svoga!) Vsakič, ko sem slišal to zagonetno grožnjo, sem se moral močno zadrževati, da nisem bruhnil v smeh. Spomnil sem se, da brez očal komaj vidim na šolsko tablo, po batinah pa naj bi videl še tisto, česar ni mogoče videti? Boga ni mogoče videti, virus pa, z mikroskopom, seveda.
Kaj če je virus v resnici bog?
Kaj če so vse korenite družbene spremembe, ki virusu še utegnejo slediti, božja beseda? A priznam, da mi je bilo lažje pri srcu, ko mi je bila grožnja, da bom videl boga, še smešna.”
Novica Mihajlović, novinar
Vir in več: Sobotna priloga Dela
