“Če bi zdravniki delali iz srca, delali tisto, za kar so bili poslani, sem prepričan, jim plača ne bi bila tako pomembna. Ker so izločeni iz vsega, nadomeščajo to svoje nezadovoljstvo, izgorelost z drugimi vrednotami, ki jih postavljajo v ospredje. Z denarjem nadomeščajo tisto, česar ne dobijo v delu, da se potem čustveno napolnijo. To je velik problem, a ne samo pri zdravnikih, povsod je tako. Razlogov za nezadovoljstvo je kar nekaj, zdaj je namreč vse obrnjeno na glavo: vodilni, politiki, birokracija nam pišejo, kako in kdaj moramo delati, narekujejo nam smernice, kar naprej moramo kaj podpisovati, ogromno je dokumentacije, ljudje, ki pišejo ta navodila, pa nimajo stika s pacienti, njihovo boleznijo, njihovim počutjem. Moralo bi biti ravno nasprotno. Zdravniki bi morali določati, kako naj bo vse skupaj postavljeno, da bomo uspešno delali, ker samo mi vemo, kako lahko ljudem pomagamo. In enako je drugje, tudi v šolstvu.”
dr. Uroš Dobnikar, travmatolog
Vir in še več: Revija Zarja
