V sodobnem času smo priča nemalo družbenim in ekonomskim procesom, katerih namen naj bi bila ekonomska in družbena rast, ki bi se izkazala v rasti bruto družbenega proizvoda (BDP-ja) ter višanju življenjskih standardov.
V sedanji situaciji se je civilizacija človeka zataknila prav v zadnjih nekaj desetletjih pri uporabi pojma oz. koncepta za merjenje ekonomske rasti – »bruto družbenega proizvoda – BDP«. Poznamo sicer tri pristope za izračun, vendar se vsi nanašajo na skupne prihodke, potrošnjo, investicije, prodajo in druge finančne ekonomske kategorije, ki se zgodijo v državi v enem letu.
To so procesi, ki spremljajo aktivnosti za spodbujanje rasti, kot so: masovna proizvodnja, poenotenje trgov, intenzivno uvažanje-izvažanje blaga in storitev, dolgi delavniki in posledično nujno izboljševanje zdravstva ter tretiranja bolezni z zdravili. Temu delu ekonomskih in družbenih aktivnosti je skupno, da je v njih usmerjene ogromno človeške in proizvedene energije kot tudi energije živali, ki v živinorejskih obratih in na farmah s svojimi telesi bogatijo prehrano velikega dela človeške rase.
Utrip naravnih ekosistemov le stežka vpija ritem človeškega mestnega življenja ter bolj ali manj uspešno redči toksične odpadke in druge izločke mestnih prebivalcev.
Kljub vedno večji dostopnosti informacij in znanja, življenja sicer vedno bolj informiranih ljudi oblikujejo primarno družinsko okolje in v vedno večji meri mediji in multinacionalke. Za humanost se zdi, kot da ni dovolj optimističnih src, v katera bi jo lahko posadili in uspešno gojili. Institucije zahtevajo skladno vedenje. Čeprav učinkovite in dobronamerne, velikokrat krčijo čas, ker tako močno utrjujejo dogovorjene družbene strukture, da ne dovoljujejo časa za spraševanje o smislih.
BDP kot merilo rasti bi morda lahko počasi že videli kot zastarelo orodje v današnjih družbah znanja in informacij. Gre za nekoliko pomanjkljiv kazalnik rasti, saj z njim ne vključimo in ne merimo neoprijemljivih ter alternativnih oblik kapitala, ki so dandanašnji vedno bolj bistvene za dobrobit sodobnega človeka in ekonomsko aktivnost.
Novejši oz. do zdaj neprepoznan kot kapital je socialni kapital, ki ima vlogo pri prenašanju in deljenju znanja. Njegov hitri razvoj in hrambo sta omogočila predvsem internet in telekomunikacije.
Že precej uveljavljen je pri analitikih ekonomske rasti izraz človeški kapital, ki ga predstavljajo zaposleni s svojimi sposobnostmi, znanji, izkušnjami. Ko pomislimo na skovanko »človeški kapital«, se marsikomu utrne vprašanje: kako lahko kapitaliziramo človeško bitje? Že izrazoslovje ima vonj po umestitvi človeka na trg kot blago in najemu glede na tip in količino akumuliranega znanja in ostalih intelektualno, čustveno in telesno vezanih oblik kapitala na posameznega človeka.
Skozi zgodovino je bil človek sicer vrednoten v denarnih sredstvih, npr. kot suženj, kot zaposleni v podjetju, kot vojna žrtev, kot zapornik – breme državnega proračuna, kot bolnik … le oblike trženja in plačevanja so drugačne. Ker je človek živo bitje z neodtujljivimi sposobnostmi, kako tem sposobnostim določiti vrednost, ko so vendar vezane na živega človeka?
Vprašanje, ali ima človeško življenje lahko tržno vrednost in ali lahko izračunamo, koliko kapitala »nosi«, odpira povsem novo poglavje, ki se ga v tem besedilu ne bomo lotili.
Lahko pa rečemo, da je zavedanje o tem, da je človeku lasten kapital, ki si ga pridobi z izobraževanjem, razmišljanjem, duhovnimi praksami, gibalnimi aktivnostmi in odnosi, bistvenega pomena za spoznanje o odgovornosti in dragocenosti, ki jo kot posamezniki nosimo.
Kapitala posebnih kombinacij znanja ni mogoče odtujiti od človeka kot nosilca, in to dejstvo lahko opolnomoči ljudi, da se zavejo, da so ključni za rast sodobnih ekonomij, ki temeljijo na informacijah in znanju, in so kot taki vredni upoštevanja.
Ker so ljudje – nosilci posebnih znanj – ključni in nujno potrebni, so hkrati odgovorni za želje, ki jih imajo glede potrošnje, ker s tem sporočajo, kaj želijo, da se proizvaja. Posredno imajo možnost odločanja, kam bodo svoja znanja usmerili, v razvoj česa vložili svoj čas, potrošnjo katerih proizvodov povečali.
Ena poglavitnih oblik kapitala, ki podpira našo civilizacijo, je naravni kapital, katerega »storitve« (ki vključujejo prostor, zrak, naravne vire, ekosisteme in pogoje za biodiverziteto, kmetijstvo ipd.) je zelo težko zaobjeti v računovodskem smislu, ki bi finančno to ovrednotilo in po katerem se ravna tržna ekonomija. Vendar se tudi v zvezi s to idejo začno pojavljati upravljavski konflikti, vprašanja lastništva in vprašanja o odgovornosti za varovanje okolja.
Poznan primer je vprašanje lastninjenja vodnih virov. Je voda javna dobrina? Pravico do vode imamo vendar vsi! Ali je vseeno dovolj močan nasprotni argument, da se viri lahko lastninijo v imenu boljšega upravljanja in zaščite pred prekomerno potrošnjo in onesnaženjem?
Ali je torej celotna iluzija o ekonomski rasti stkana iz BDP koncepta za merjenje rasti? Iluzijo o rasti slika tudi in predvsem naše pojmovanje kapitala ter potrošniške navade in tradicija. Kakšen pomen danes pripisujemo rasti? Ali razmišljamo, kaj »rast« implicira v ekonomskem smislu?
Maruša Conič
Vir in še več: KLIK
