Patricija Maličev ( Sobotna priloga Dela, 17. 8. 2019, str. 26): Kako prisotni so, če oplaziva brexit, ostanki kolonializma med Britanci?
“Zelo! Mislili smo, da je bila sueška kriza leta 1956 še zadnji vzdihljaj britanskega imperializma. Zdaj upamo, da je zadnji vzdihljaj brexit, če je to res vzdihljaj, ne pa začetek grozljivega obdobja, ki ga ženejo težnje po ustanovitvi nekega novega namišljenega britanskega imperija. Kakšen zmoten občutek superiornosti, da lahko preživiš brez solidarnosti, pomoči sosedov! V Veliki Britaniji so nekatera območja, pravzaprav najrevnejša območja, prejela nešteto finančnih injekcij Evropske unije, da so lahko preživela. Ali pa Severna Irska, z denarjem EU se je povsem preobrazila, in to nikakor ne na slabše. Veste, v Veliki Britaniji se vse od konca druge svetovne vojne goji lažni občutek, in dokumentarci in tv-serije yeliko pripomorejo pri tem, da je sama porazila Nemčijo in potem v času hladne vojne še Rusijo … Kakšna zmota! Nacizma, če govoriva samo v VB, nikakor ne bi mogla premagati brez svojih afriških kolonialnih čet. In podobno lahko rečem tudi za Francijo, za tisti del, ki se je boril na strani zaveznikov. Theresa May je bila še notranja ministrica, ko so nam bili vsiljeni grozljivi zakoni, spomnite se samo škandala Windrush generacije, ljudi, ki so iz kolonij prišli v Veliko Britanijo med letoma 1948 in 1973, ljudi, ki so se borili za Veliko Britanijo v času vojne, pa so jim naenkrat začeli jemati britansko državljanstvo, ali njihovim potomcem, rojenim v VB. Šlo je za posameznike, ki so desetletja garali v terciarnem industrijskem sektorju, potem pa jim je bilo nenadoma rečeno, da niso Britanci, in so jih začeli pošiljati nazaj. Kam nazaj?! Si lahko predstavljate?!”
Dame Marina Warner, pisateljica in mitografinja
