Le zakaj življenje v Sloveniji piše take žalostne zgodbe?
“Na svoje oči sem videl upokojenko, ki je doma v hladilniku imela le mačjo hrano. To je dobila zastonj in le to je lahko jedla. Ljudje so stari, bolni, utrujeni od boja za preživetje. Niso se sposobni prebiti skozi zapletene in zahtevne zanke socialnega sistema, ne znajo in ne zmorejo se boriti s komunalnimi podjetji, z dobavitelji elektrike, ogrevanja. Še sam sem potreboval mesece dolgo, da sem vse dojel in se zdaj v njihovem imenu lahko borim.”
“Pokojnine so nizke, ljudje pa obupani, prestrašeni, seveda tudi lačni in prezebli. Odločati se morajo med tem, ali bodo jedli ali pa plačali vsaj nekaj položnic, za zdravila in kurjavo jim tako ali tako zmanjka. Niso se sposobni prebiti skozi zapletene in zahtevne zanke socialnega sistema, ne znajo in ne zmorejo se boriti s komunalnimi podjetji, z dobavitelji elektrike, ogrevanja. Še sam sem potreboval mesece dolgo, da sem vse dojel in se zdaj v njihovem imenu lahko borim. Brez sprenevedanja lahko tako socialno politiko do starejših označim kot socialni genocid.”
Obupan nad usodami starostnikov in neučinkovitostjo sistema trdi Boris Krabonja, profesor zgodovine in prostovoljec mariborskega društva UPornik, enega redkih, ki nenehno opozarja prav na to ranljivo skupino državljanov. In nenehno poudarja: “Takšno socialno brezno ni njihova krivda!”
Zebe me, nimam stranišča ne tekoče vode, o mesni juhi vsak teden lahko le sanjam
Zato se mu je odrekla tudi naša sogovornica, 62-letna upokojenka, ki je delala od 15. do 59. leta. Za 360 evrov pokojnine. Zaradi skrajno spornega pravnega manevra je v obdobju dolgotrajnega zdravljenja izgubila stanovanje.
Zdaj, po številnih operacijah in s številnimi kroničnimi boleznimi, zato živi v prastari lopi brez stranišča in kopalnice: “Čeprav imam edini električni radiator nenehno prižgan in je strošek za elektriko ogromen, je v edinem prostoru, ki ga imam, največ 17 stopinj. Zebe me nenehno, čeprav je soba tako mala, da tam ne morem imeti spravljene niti svoje garderobe. Na stranišče moram vsakič ven, na prosto, v dežju, snegu, ledu. Nihče me ne vpraša, kako s svojo invalidnostjo to zmorem. Kuham, kar imam in ko imam, ne ostane mi namreč skoraj nič od 360 evrov pokojnine. Mesne juhe ne morem jesti vsak teden, ker bi me to stalo dvajset evrov mesečno. Nimam jih. Nimam za zdravila, nimam za nujno potrebno dietno prehrano, nimam za nič, kar bi to življenje naredilo znosno …”
Vir:
Za objavo pripravil:
B. O.
