“Že vse od začetka opozarjam na to, da moramo ljudem z invalidnostjo olajšati soočanje z birokratskimi bremeni, kot tudi odpraviti fizične ovire. Obravnavali bomo deinstitucionalizacijo in pomen samostojnega življenja ljudi z invalidnostjo ter spodbujanje njihovega zaposlovanja. Vsakdo mora imeti pravico opravljati delo, ki je primerno njegovim sposobnostim, tudi glede na obliko njegove ali njene invalidnosti. Ne smemo vseh posameznikov z invalidnostjo metati v isti koš.”
»Evropska unija lahko naredi na tem področju ogromno, veliko pa ostaja tudi v naših rokah. Ljudje smo tisti, ki se obnašamo diskriminatorno, pogosto popolnoma brez razloga. To se odraža tudi v invalidih samih, saj se pogosto ne zdijo enako vredni. To je stigma, ki jo moramo kot družba pozabiti in ne glede na to, ali gre za otroka, odraslo osebo, ali ostarelega, ter ne glede na obliko invalidnosti, vsem osebam z invalidnostjo ponuditi enake priložnosti, kot jih imamo mi sami. Osebe z invalidnostjo lahko v družbo prispevajo ogromno, na nas pa je, da za to dobijo priložnost.«
Pravica do samostojnega samostojnega življenja in vključenosti v skupnost za 101 milijon državljanov EU z invalidnostjo je zapisana v členu 19 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov (UNCRPD). Dodatno jo podpira Strategija EU o invalidnosti 2021–2030. Žal pa se mnogi posamezniki še vedno soočajo s socialno izključenostjo, omejenim dostopom do zdravstvene oskrbe, zaposlitve in tako dalje. Invalidi se pogosto zdijo primorani bivati v zavodih ali skupinskih domovih. Strategija EU o invalidnosti 2021–2030 je namenjena izboljšanju tega področja, a žal izzivi, kot so neustrezno financiranje, zastarela infrastruktura, nacionalne politike institucionalizacije, stigmatizacija, napačna razporeditev sredstev EU in nezadostna podpora družinam, ostajajo. Žal trend še vedno gre v smeri ustanavljanja skupinskih domov in drugih enot, ki včasih posnemajo institucionalne pogoje, namesto da bi ponudili resnično neodvisnost.
