V Medvodah so sinoči v nabito polni dvorani, zbralo se je več kot dva tisoč ljudi, pozdravili slovenskega misijonarja na Madagaskarju, Pedra Opeko.
Med drugim je spregovoril o svojem otroštvu, njegovi starši so bili namreč eni mnogih, ki so zbežali v Argentino. Ko so prišli, niso znali špansko, sprejel jih je hotel za emigrante, a so imeli pogoj, da si v dveh tednih najdejo delo. Kot je dejal Opeka, je njegov oče dobil delo kot zidar, Pedro pa mu je kmalu začel pomagati in z njim hodil na delo. Takrat mu je oče tudi pripovedoval, kako se je junija 1945 čudežno rešil iz morišča domobranskih ujetnikov v rudniških rovih na Hrastniškem hribu, kjer so komunisti pobili okrog 5000 ljudi, ki so jih gnali iz taborišča Teharje. Kot je včeraj razkril Pedro Opeka, se je edino njegov oče rešil in, ko je bil že pred rovi, kjer bi dobil usodni strel, je zmolil k Sveti družini. »Jezus, Marija, Jožef, če je vaša volja, da še živim, pomagajte mi!«, takrat se je razvezal, ušel in več kot mesec dni preživel v gozdu.
Prav na očetovo prošnjo je slovenski misijonar na Madagaskarju zgradil kapelo Sveti 
družini, zaradi katere so posadili gozd. Danes je to lep gozd, ki je kraj molitve.
Misijonar je spregovoril tudi o svoji ljubezni do nogometa: “Ko sem se odločil, da bom duhovnik, sem rekel, da bom duhovnik in nogometaš. Ko sem stopil v društvo sv. Vincencija v Argentini, je imel moj predstojnik že 75 let, pa je bil že star. Danes imam jaz 75 let, pa še nisem star! Predlagal sem mu, da bi študiral za duhovnika, pa tudi igral pri nogometnem klubu. Ko bom zabijal gole, bom vse gledalce pripeljal k Bogu! Pa mi je povedal, da bo to težko. Odločil sem se za duhovništvo, ampak sem vedno igral nogomet.”
Prav preko nogometa je spoznal nekdanjega predsednika Francije Francoisa Mitteranda. Povabil ga je domov, kjer je Opeka obiskal njegovo mamo, ki je obljubila, da bo prišla na Madagaskar in prinesla material za celo bolnico. Obiskala ga je trikrat.
Moderator večera, Jure Sešek je eminentnega gosta vprašal tudi o nagradah, ki jih prejema. Opeka je dejal, da je nagrade vedno sprejel, če so jim odprle okno ali vrata za nove pomoči. “Če pa je bila samo medalja, sem povedal, da naši otroci na Madagaskarju ne jejo medalje, ampak jejo riž. In če zraven ne pride pomoč, ne potrebujemo niti nagrade.
Spregovoril je tudi o spravi – Dejal je: “Moramo odpustiti drug drugemu, priznati napake in si odpustiti. Kako bomo mi, ki nas je tako malo, skupaj. Sprejela me je predsednica Republike Slovenije zelo prijazno, z velikim veseljem. Objela sva se in sem ji na koncu dal tudi pismo s prošnjo in pobudo za spravo, da se vrne vsem našim rojakom, ki so bili po drugi svetovni vojni, vrne dobro ime in da bi imeli kraj, kamor bi njihove posmrtne ostanke, položili. Da bi lahko tam molili in da bi se jih spominjali. Predsednica me je prosila, če lahko to objavi. Slovenci se moramo spraviti, biti edini. Smo različni. Eni verujejo, drugi ne. Vera je dar. Smo pa vsi Slovenci.”
Po dogodku je za medije spregovoril tudi predsednik SDS Janez Janša, ki je dejal, da je to, kar je Pedro Opeka ustvaril na Madagaskarju, predvsem upanje za to, da se ta država izkoplje iz revščine. Kot je dodal, se šele, ko obiščeš Madagaskar ali katero drugo afriško državo in vidiš to revščino, zaveš, da so mnoge težave, za katere mislimo da so nepremostljive, pogosoto le v naših glavah. Novinarji je predsednika SDS povprašali tudi glede sprave v Sloveniji, o kateri je govoril Pedro Opeka. Na to je Janša odgovoril, da ne ve, kaj bo težje – spraviti Madagaskar iz revščine ali Slovenijo v spravo, oboje je težko delo, a kot je dejal Janša, ni za obupat.
