Na Kitajskem se je leta 1978 po desetletjih skoraj popolne izolacije od »kapitalističnega sveta« začelo obdobje obsežnih ekonomskih in gospodarskih reform, ki jih je zagnal tedanji vodja kitajske komunistične partije Deng Xiaoping.
V okviru le-teh se je pričelo izolirano kitajsko gospodarstvo postopoma odpirati svetu, pritegovati zahodne vlagatelje in tuj kapital, vzpostavljati prostotrgovinske cone, omogočati navzočnost tujim podjetjem na kitajskih tleh ipd. Žal pa vsem tem gospodarskim reformam niso sledile tudi družbeno – politične reforme, ki bi zlomile moč totalitarne Kitajske komunistične partije in uvedle zdrav demokratični sistem, ki bi, kot v državah srednje in vzhodne Evrope po padcu Berlinskega zidu, temeljil na demokraciji, vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic ter svoboščin, zaradi česar je Kitajska še v današnjem času brutalna diktatura, ki za zatiranje svojih prebivalcev uporablja sofisticirane metode o katerih drugi svetovni avtokrati lahko samo sanjajo.
Izjemen tehnološki razvoj, ki ga doživlja Kitajska v zadnjih desetletjih ljudem v tej najštevilčnejši državi na svetu še zdaleč ni prinesel samo dobrobiti in višjega življenjskega standarda. Kitajske komunistične oblasti si namreč že leta prizadevajo, da bi domači tehnološki giganti (Huawei, Tencent, Xiaomi, Alibaba, Baidu, NIO, ByteDance, OnePlus itd.) tehnologijo, ki jo razvijajo za komercialno rabo uporabile tudi za utrjevanje lastne oblasti, zatiranje določenih etničnih oz. verskih skupin prebivalstva in nadzor nad tako rekoč vsemi aspekti življenja kitajskih državljanov. Pri tem zadnja leta ne posegajo več samo po milijonih nadzornih kamer in internetni cenzuri, temveč tudi po srh vzbujajočih drakonskih prijemih, za katere smo si desetletja nazaj predstavljali, da jih bomo srečali samo na straneh utopičnih znanstveno-fantastičnih romanov, nikakor pa ne v resničnem življenju.
Čeprav je trenutno v uporabi v samo nekaterih provincah, pa kitajska vlada načrtuje, da ga bo v prihodnjih letih razširila na raven celotne celinske Kitajke. V praksi gre pri sistemu socialnih kreditov za obsežen sistem ocenjevanja in točkovanja kitajskih državljanov glede na njihova dejanja, vsakdanje vedenje ter navade, pri čemer ima vsak kitajski državljan v spletnem oblaku svoj osebni profil (račun), v katerem je navedeno tudi število t. i. socialnih kreditnih točk, ki jih ta posameznik v danem trenutku poseduje.
Socialne kreditne točke lahko opišemo kot nagrado, ki jo določena oseba prejme na svoj račun, če se vede v skladu z družbenimi normami (predpisanimi s strani Kitajske komunistične partije), kar v praksi pomeni, da vestno opravlja svoje zadolžitve na delovnem mestu, pozorno skrbi za svoje otroke in (ostarele) starše, se ne vdaja nezaželenemu vedenju oz. razvadam, kot so igranje računalniških iger ali pitje alkoholnih pijač, ne prihaja navzkriž z državno zakonodajo, je aktivna v lokalni skupnosti ter na takšne in drugačne načine pripravljena pomagati svojim rojakom (npr. z darovanjem krvi ali opravljanjem prostovoljnih del, nikakor pa ne s kakršnim koli javnim zavzemanjem za svobodo govora, demokracijo ali opozarjanjem na sistematične kršitve človekovih pravic in svoboščin Tibetancev in Ujgurov).
Kitajske oblasti lahko po zaslugi množice nadzornih kamer (kitajska mesta imajo namreč največje število kamer na prebivalca na svetu, le-te pa so tehnološko visoko zmogljive in omogočajo tudi samodejno prepoznavo obraza ali registrskih tablic) in sledenja preko mobilnih telefonov (velika večina kitajskih državljanov ima pametne telefone) brez težav nadzorujejo lastne državljane na domala vsakem koraku njihovega življenja, zaradi česar so tudi izjemno dobro informirane o njihovem vedenju.
Osebe, ki uspejo zbrati visoko število omenjenih socialnih kreditnih točk imajo posledično v svojem vsakdanjem življenju številne ugodnosti, kot so ugodnejši krediti pri nakupu stanovanja, krajše čakalne vrste za pregled pri zdravniku, prednost pri vpisu na željen študij, cenejše vozovnice za javni prevoz, hitrejše napredovanje na delovnem mestu ipd. Po drugi strani pa se ljudje, ki zapadejo v nemilost oblasti v svojem vsakdanjem življenju zaradi nizkega števila kreditnih točk soočajo z množico preprek, od ukinitve profilov na socialnih omrežjih, višjih cen osnovnih življenjskih potrebščin, oteženem napredovanju v službi ipd. V preteklosti so prišla na dan poročila o kitajskih disidentih, ki so zaradi svojega nizkega števila socialnih kreditnih točk ostali celo brez možnosti zaposlitve in potovanja v tujino.
Ob takšnih grozljivih sistemih množičnega nadzora v kombinaciji z nagrajevanjem oz. kaznovanjem posameznikov za njihova vsakdanja dejanja se po svetu povsem upravičeno širi strah pred naraščajočo močjo kitajskega režima, za katerega je znano, da v zadnjih letih svoje lovke čedalje bolj steguje tudi v tujino. Veliko število diktatorjev in avtoritarnih režimov namreč že dolga leta tesno sodeluje s kitajsko komunistično partijo, v kateri vidijo naravnega zaveznika in zgled za svoje lastne države pri »discipliniranju neposlušnih državljanov«. Kitajska je svojo tehnologijo za nadzor v preteklosti že izvažala v Iran, Laos, Mjanmar, Pakistan, Severno Korejo in Venezuelo, zaradi čedalje močnejše kitajske prisotnosti v Afriki pa po le-tej povprašujejo tudi mnogi afriški samodržci.
Vpliv kitajskih totalitarnih prijemov se z globalno vlogo kitajske države tako rekoč skoraj brez odpora širi po vsem svetu, nanj pa niso imune niti demokratične države, ki hrepenijo po koristih, ki jih ponuja (zlasti gospodarsko) sodelovanje s Kitajsko, zaradi česar so mnoge izmed njih na račun dostopa do ogromnega kitajskega trga in uživanja sadov kitajske tehnologije v preteklosti že večkrat potisnile na stran zavzemanje za svoje vrednote, kot so demokracija, vladavina prava ali spoštovanje človekovih pravic oz. zavzemanje zanje v primerih zatiranih skupin na Kitajskem.
Piše Matej M.
