Ali bomo zmogli? Se vedno vprašam, ko gledam Slovenska poročila… enostavno več nimam besed, kaj še naj sploh svetujem… Cilj potrebujemo, dolgoročni, ne samo premagati virus.
Leva stran poskuša v predvolilnih obljubah obljubiti vse, kar je mogoče… ampak če pogledamo ta pojav v naši družbi, natančneje v družinah, pri ženskah, mamah. Mame bi naredile vse, da bi svojim otrokom nudile vse, vse najboljše. Opravljajo dve službi, trgajo si od hrane, otrokom skušajo nuditi najboljše šole… in če je v družini še nasilje, hočejo otroke zaščititi tudi pred udarci. In kako dolgo lahko takšna mama vzdrži? Morda niti do polnoletnosti otroka ne.
Otrok potrebuje starše v vsakem trenutku, ne malo kasneje, niti ne jutri, pač pa zdaj in tukaj… Otrok ne potrebuje zaščitnikov, potrebuje pa vzgojitelje. Odprt mora biti svetu. Otrok se uči po vzgledu, zato morajo biti starši stabilni, spočiti in srečni. To pa pomeni, da morajo najprej poskrbeti zase, da bodo lahko nato tudi za otroka. In kolikor mu bodo lahko dali, bo zanj dovolj, saj bo le tako videl, kje so realne meje, da še ostanemo zdravi. V nasprotnem se otrok tega ne nauči in misli, da lahko dobiva več, neomejeno… in potem zraste v tistega, ki jemlje preko meja.
Mame so nam dale več, kot so bile sposobne.
Slovenci smo imeli skozi stoletja edini cilj: “Osamosvojimo se, hočemo imeti svojo državo!” To nam je v začetku devetdesetih let preteklega stoletja tudi uspelo, potem pa je naš cilj ostal isti. Šli smo sicer v Evropo in si odprli vrata, vendar je naš generalni cilj še vedno isti: hočemo svojo državo. Tako smo na eni strani odpirali vrata navzven, navznoter pa smo se vedno bolj zapirali, najprej v regije, nato smo dobili občine, vedno več jih je bilo… in potem vrtove z velikimi ograjami. Kaj bi torej radi? Bili odprti svetu ali se želimo popolnoma zapreti?
Delamo namreč eno, mislimo pa drugo. Najprej se moramo uskladiti pri tem. Bomo šli noter ali ven? Mislim, da je to tudi največja težava precej moških v Sloveniji – ne vedo, ali bi šli noter in ko so že notri, bi šli najraje takoj ven… Zato tudi ženske s slovenskimi moškimi v povprečju sploh niso zadovoljne, saj moški ne vedo, kaj bi radi, pa še dokončajo ne tistega, kar so začeli.
Odločiti se je torej potrebno, ali gremo ven ali not. Če gremo ven, mora biti zunanja politika k temu naravnana in “sprejem” tujih gostov na pravno-administrativnem nivoju temu gostoljuben. V nasprotnem primeru pa zaprimo vsa vrata in na koncu bomo čisto sami… še sosedje nam bodo v napoto, vsak bo imel svojo hišo na velikem ranču, kjer bomo živeli popolnoma sami.
Ko se bomo odločili, ali gremo notri ali ven, bo naš naslednji korak odgovor na vprašanje, kaj želimo iz slovenske države narediti – naj bo to turistična, industrijska, visokotehnološka, … država.
Zakaj je to pomembno? Zato, ker ne moremo na območju, ki smo ga v razvojnem načrtu označili za turistično območje, prodajati zemljišča za proizvodne objekte. Tako bi sicer lahko več zaslužili, pa vendar ne smemo dopuščati, da zaidemo v preveč paradoksov.
To je pomembno še posebej sedaj, ko bo država v krizi nastopila s svojimi finančnimi injekcijami. Kam torej vlagati denar? V proizvodnja podjetja, ki nimajo prihodnosti, ali v turistične zmogljivosti, ki jih je potrebno v celoti obnoviti? Če je naš cilj proizvodnja, potem seveda vlagajmo denar v proizvodnjo!
Želim povedati, da bo le v primeru, če bomo imeli jasno smer, finančna injekcija pičila točno tja, kjer je bolečina in bolečina bo tudi zelo hitro izginila. Če pa bomo ugibali in pikali na različna področja, nas bo še zelo bolelo, preden bomo dosegli cilj, razen če seveda cepiva ne bo že prej zmanjkalo.
Zagotovo ne smemo prodati telekomunikacijska, logistična, energetska in finančna podjetja. Pomislimo, kaj se lahko zgodi, če v celoti privatiziramo telekomunikacije ali energetska podjetja in se potem to podjetje sesuje, država pa pri reševanju nima več vpliva. Kako bomo komunicirali? Kot Indijanci!
Vsega ne smemo privatizirati, ključne stvari morajo ostati v državnih rokah, saj so vse tisto, kar omogoča osnovno preživetje – in komunikacija je danes pogoj za osnovno preživetje.
Kaj bi naredil jaz? Osredotočil bi se v butični turizem, katerega podcilj bi lahko bila tudi proizvodnja. Naj pojasnim s primerom: v Sloveniji ima obrt dolgoletno tradicijo, kar pomeni, da imamo znanje, ki ga v svetu primanjkuje. Torej bi se lahko posvetili izključno razvoju, saj nimamo zmogljivosti za proizvodnjo, da bi lahko zalagali svet.
A ker smo slovanskega rodu, bi lahko sodelovali s slovanskimi državami, ki imajo dovolj zmogljivosti. Ker se nam po žilah pretaka slovanska kri, je lahko tudi komunikacija veliko lažja in hitrejša. V Sloveniji bi skrbeli za razvoj, marketing, prodajo ter koordinacijo. Proizvodni del in logistiko, pa bi izvajali v eni od slovanskih držav, ki bi imela za svoj cilj proizvodnjo. V Sloveniji bi lahko imeli samo butično proizvodnjo. Saj znamo najboljše stvari narediti sami.
Zato veliko prostora ostane za turizem. Vendar ne za mega-galaksije, mega-hotele, temveč za butične stvari, za turistične kmetije, naselja… za vse, kar imamo že stoletja, samo obnoviti jih je potrebno.
Slovenija bi lahko bila butik, specializirana za kvalitetne stvari. Tako bi ljudje počeli več stvari s srcem, počeli bi tisto, kar najbolje znamo in v čemer uživamo. Tako bi lahko dosegali tudi visok donos, saj so kvalitetne stvari v malih količinah dosegale vedno visoko ceno.
Če bi počeli stvari s srcem (tisto, kar nas veseli), bi bil denar le še logična posledica našega dela. Vse, kar bi morala slovenska država (uprava) narediti je, da poskrbi za celosten marketing in poenostavi administrativne postopke.
Ko bomo imeli cilj določen, bomo morali temu prilagoditi ustavo, nato pa zakonodajo, ki bo pripeljala do racionalizacije pravnih in upravnih postopkov. Slovenska država je sedaj predraga, ker se stvari podvajajo. Ne trdim, da je potrebno državni aparat zmanjšati, ljudi odpuščati, pač pa je v prvi vrsti potrebno povedati, kdo kaj dela in zakaj, ter kakšen naj bo rezultat tega dela.
Šele ko bomo to poznali, bomo lahko tudi v kriznih situacijah vedeli, kje je potrebno prijeti, da se celotni državni aparat ne sesuje in da bomo lahko denar usmerili v razvoj oz. gospodarski sektor in ne v lastni aparat, saj lahko pride do učinka kot pri čolnu, ki se potaplja, ko vanj voda hitreje teče, kot smo jo sposobni odlivati.
Da, najprej zares potrebujemo cilj! Vendar pa moramo, preden bomo sploh prišli do svojega bistva, pri sebi temeljito počistiti.
Da bomo lahko dosegli zastavljene cilje, pa moramo imeti odgovornega in stabilnega vodjo. In trenutnemu dobro kaže.
“Kjer ni tigra, se ima celo zajec za vladarja”. Konfucij
Ekskluzivno za Portal OS piše Milan Krajnc
Milan Krajnc – mentor za družinska podjetja, akademik, psihoterapevt, avtor
