Že več kot dvajset let se ukvarjam z reševanjem osebnih in poslovnih kriz, ki so nastale zaradi osebnih motenj, katere izhajajo iz otroštva. Tako sem se specializiral za »rezanje« vezi iz preteklosti in razvijanje potencialov, ki so zaradi psiholoških »smeti« spale toliko časa.
V vseh teh letih, sem »odrešil« vsaj 1000 oseb, po vsem svetu. Kovačeva kobila, pa je ponavadi bosa oz. gre veliko bolj počasi, saj si sam znotraj problema in potem ne vidiš rešitve. No ja v tem primeru bi lahko kot izgovor dejal, da nisem našel dovolj dobrega psihoterapevta zase.
Če se vrnem v svoje otroštvo se spomnim, da me je bilo nekaterih stvari »sram«, namreč zelo hitro me je začelo zanimati vesolje, tako so moje prve knjige iz knjižnice bile o Vesolju.
Zato sem vedno pazil, da me nihče ne vidi, katere knjige sem si sposojal in bral na skrivaj. Nikakor nisem našel sogovornika, bil sem star 9 let. Isto leto sem tudi začel plesati v plesni skupini. Pri desetih letih sem začel pisati pesmi, na skrivaj. Bil sem drugačen, čutil sem, da vse kar sem počel, ni bilo sprejemljivo za okolico, kjer sem živel; v predmestju Ptuja. Tako sem se oddaljil od družbe in se zaprl v svoj svet, kjer sem ustvarjal.
Imel sem svoj laboratorij, kjer sem ustvarjal »mila«. Pisal sem zgodbe in pesmi. Vse stene sem imel polepljene s slikami planetov in zvezd. Hkrati pa smo v družinskem krogu imeli prisoten alkohol in posledično nasilje, tako da sem se popolnoma izoliral iz tega sveta. Začel sem živeti v nekem svojem svetu. Šele v srednji šoli sem razumel, da mi je okolje v katerem sem živel postalo pretesno. A še vedno sem ostajal v domačem kraju.
Zakaj pišem o otroštvu, če želim dati odgovor na vprašanje »Zakaj ne želim več nazaj v Slovenijo?« moram pričeti pri vzroku, ki je v velikih primerih v otroštvu. Torej je vedno pomemben prvi korak; zakaj nekaj danes ne želiš.
Študiral sem v sosednjem Mariboru, kamor sem se vsak dan vozil iz Ptuja. Potem dobil prvo službo v domačem kraju, kjer sem potem tudi odprl podjetje. Poročil sem se z domačinko in ostala sva v domačem kraju. V vseh korakih, ki sem jih izvajal, sem bi nezadovoljen. Vse to sem vedel, čutil, ampak nisem imel moči, da bi to presegel. Čeprav sem takrat že delal, kot psihoterapevt. Dokler se en dan pri 30 letih nisem prelomil, enostavno nisem več mogel dihati, dobesedno sem začel »bruhati«, kjer koli sem imel slab občutek. Poiskal sem si osebnega trenerja za kondicijo, začel zahajati na različne energetske terapije… in tako počasi zbral dovolj poguma, da sem se pri 33 ločil in končno odšel iz Ptuja. Ampak očitno ne dovolj daleč, saj sem še vedno bil nezadovoljen s sprejemanjem okolice, enostavno se nisem počutil zadovoljnega, zato sem pričel izkati nove izzive in tako kandidiral za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, po priporočilu. Tega se še takrat nisem zavedal, ampak padel sem v krog, ki je skoraj 40 let deloval v enaki sestavi in jaz sem bil v tem krogu, kot vsiljivec. Ko sem pogledal stvari malo iz daljave, sem v bistvu videl, da gre za močno povezano »združbo« ali, kot se moderno reče »Lobiji«. V tistem trenutku sem razmišljal o lobijih tako:
To lahko zatrdim po treh letih intenzivnega dela v nacionalni panožni zvezi, ter skozi svoje strokovne oči.
Piše Milan Krajnc
Milan Krajnc – mentor za družinska podjetja, akademik, psihoterapevt, avtor
