Na letošnjih olimpijskih igrah v Tokiu se je v 46 različnih športnih disciplinah pomerilo kar 11.090 atletov iz dvestopetih držav iz vsega sveta. Vsem nam je sicer jasno, da imajo države z več športniki več možnosti za osvojitev olimpijskih odličij, a če pozorneje pogledamo seznam držav glede na osvojene medalje, hitro ugotovimo, da nas lahko logika prevara. Za številne države se ob podrobnem vpogledu v rezultate namreč izkaže, da imajo kljub številčnemu prebivalstvu relativno skromen nabor osvojenih kolajn, na drugi strani pa imajo številne relativno majhne države zbrano zares zavidanja vredno mero dosežkov.
Čeprav je npr. Indija z 1,4 milijarde prebivalcev skorajda tako številčna kot Ljudska republika Kitajska (LRK), je slednja na tokratni olimpijadi uspela zbrati kar 88 kolajn (od tega 38 zlatih, 32 srebrnih in 18 bronastih), medtem ko so indijski atleti svoji domovini uspeli skupno priboriti »zgolj« 7 medalj (od tega 1 zlato, 2 srebrni in 4 bronaste). Na prvi pogled je to morda posledica golega dejstva, da je LRK občutno bolj razvita in bogata država od Indija ter lahko po zaslugi tega svojim atletom privošči bistveno boljše razmere za športno udejstvovanje, od vrhunske športne prehrane in opreme, pa vse do optimalnih pogojev za trening. Kljub temu pa je med najbolje pozicioniranimi državami v skupnem seštevku osvojenih kolajn kar nekaj držav, ki jih še zdaleč ne bi mogli uvrstiti med svetovno elito najbolj bogatih in razvitih (npr. Madžarska, Jamajka ali Kuba), po drugi strani pa se na olimpijskem spektaklu kar precej izjemno bogatih in razvitih držav ni odrezalo ravno najbolje (npr. Kuvajt, Oman, Savdska Arabija, Singapur in Združeni arabski emirati). In potem je tu Slovenija. Ne le, da je naša, dobra 2 milijona prebivalcev velika država, s petimi osvojenimi odličji na teh poletnih olimpijskih igrah, trenutno v družbi veliko večje Indonezije in Kolumbije, temveč je naša domovina na športnem parketu fenomen tudi v zimskih športih, ki jih bomo lahko spremljali naslednje leto na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu.
Vprašanje, ki se postavlja je torej, kako je lahko tako majhna država kot je Slovenija, vir tolikšnih uspehov in športnih talentov, ki na mednarodnih tekmovanjih pometejo s konkurenco iz veliko večjih, neredko pa tudi iz bolj razvitih in bogatih držav? Odgovor na to vprašanje je dokaj zapleten. Slovenija po eni strani resda spada med relativno razvite in bogate države, ki svojim atletom lahko omogočijo izredno kvalitetne pogoje za razvoj njihovih talentov, a se naša majhna država po drugi strani tudi močno usmerja v razvoj in promocijo športa ter z dobro organizirano mrežo športnih klubov nudi našim atletom vso potrebno infrastrukturo za njihovo udejstvovanje. Po drugi strani je v številnih državah, ki so ravno tako bogate in razvite kot Slovenija, če ne še bolj, šport deveta briga državnih oblasti, saj le-te finančnih in drugih sredstev ne usmerjajo v razvoj lastnega prebivalstva. Tako so države, kot so Malezija in Singapur veliko preveč zaposlene z vlaganjem sredstev v ekonomski in trgovski potencial lastne države, monarhije na Arabskem polotoku pa neizmerne finančne tokove od prodaje nafte in zemeljskega plina raje zapravljajo za butični turizem ter lastno razkošje.
Za vsako državo, ki želi biti uspešna na športnem področju, je torej ključnega pomena, da vloži dovolj energije, časa in denarja v t. i. človeški kapital, ki ga predstavlja razvoj takšnih in drugačnih sposobnosti ter talentov lastnih državljanov. Vsestranska skrb za lastno prebivalstvo »od zibelke do groba«, zagotavljanje optimalnih pogojev za razvoj vseh posameznikovih potencialov in zagotavljanje močne podpore tako v družini, kot tudi v širšem družbenem okolju tako predstavljajo ključ do naravnost osupljivih športnih uspehov in zavidanja vrednih rezultatov, ki jih Slovenski športniki žanjejo na velikih mednarodnih tekmovanjih.
Piše: Matej M.
