Kopanj z značilno kopasto obliko je osameli grič sredi spodnjega dela Radenskega polja in je na nadmorski višini 390 metrov. Pri današnji cerkvi na Kopanju je bila nekoč prazgodovinska naselbina.
Prva cerkev naj bi bila na Kopanju postavljena leta 1433. V turški dobi je bila obdana z obzidjem, katerega ostanki so še vidni. Med letoma 1808 in 1810 je bil na Kopanju pri svojem starem stricu Jožefu tudi France Prešeren. Poleg cerkve in župnišča je danes na Kopanju še delujoča šola, njeni začetki pa segajo v leto 1865.
O nastanku Kopanja je med ljudmi še ohranjena pripovedka Na Limberku je svoj čas živel silen velikan. Nekoč je v jezi zgrabil vrh Limberka in ga vlekel po hribu v dolino. Potem je omagal in pustil na sredi polja kepo kamenja in prsti. Tako je nastal Kopanj. Na Limberku se še vedno pozna, kje je odlomil vrh. Tudi na pobočju so ostanki kamenja, ki so se odlomili, ko je vrh vlekel v dolino.
Nekaj posebnega pa je na severovzhodni strani kopanjskega griča – najznamenitejši izvir teh krajev, Marijin studenček. Nad njim je kapelica v obliki lurške votline in v njej kip Lurške Matere božje.
O kapelici pri studenčku je že leta 1863 Zgodnja Danica objavila kratek zapis, v katerem pisec Fr. S. navaja, da bister studenec iz hriba izvira in se prijazno v dolino steka.
»Voda je kaj dobra in ljudje v okolici pravijo, če bi tudi človek umiral, vendar bi ta studenec še lahko pil. Teče pa iz kapelice, v kateri je podoba Marije Device, in nikdar ne usahne. Le enkrat, se pravljica glasi, ko so bili podobo Matere Božje iz kapele vzeli in jo nekam drugam odnesli, je nehal teči; potem so šli prebivalci, so dobili podobo in jo čez travnike nazaj nesli in glej! Kadar podobo nesoč zagledajo kraj, kjer je prej stala, jim studenec naproti priteče in od tistega časa ni nikdar več presahnil,« je zapisano v časniku.
V župnijski kroniki je zapisano, da je leta 1908 župnik Fran Ksaverij Žužek »dal na svoje stroške popraviti studenec«. Župnik Kogovšek v svoji rokopisni Zgodovini župnije Kopanj piše, da je tega leta »dal župnik Žužek studenec urediti /…/ in se je popravila kapelica«.
Avtorica zapisa Ivanka Šircelj – Žnidaršič obuja spomine na otroštvo in pravi, da so se nekoč pri studenčku pogovarjali, da so bile s kapelico ob studenčku vedno težave, ker se je na strmem pobočju teren stalno podsipal, potem pa so vse skupaj trdno sestavili iz kamenja in betona in od takrat je mir.
To, zdajšnjo kapelico – lurško votlino – je nad studenčkom iz neobdelanega kamna in betona naredil zidar Tone Tomšič (Lazarjev) iz Velike Račne. Korito je izdolbel iz skale. Zanimivo je, da je v koritu vedno mogoče najti take in drugačne kovance, ki dokazujejo, kako globoke so korenine nekdanjega (poganskega) verovanja, pa čeprav se ga ljudje najbrž niti ne zavedajo ali pa so vraževerni.
Marijin kip je izklesal ljubljanski podobar Davorin Bizjak in 19. aprila 1908 je župnik Žužek v navzočnosti vse fare blagoslovil kip in studenček. Pepca Zajec v svoji Poljudni zgodovini župnije Kopanj dogodek pestro opiše, saj je o njem veliko slišala od svojih staršev in drugih še živih prič. Kapelici z Marijo in studenčku je posvečenih celo več pesmi, saj je bil Kopanj nekoč znana božja pot.
Ivanka Šircelj – Žnidaršič pravi, da je voda iz studenčka zelo okusna in je bila vedno zelo cenjena. Iskat so jo hodili tudi iz bolj oddaljenih krajev, več ljudem pa je pomagala tudi do zdravja oziroma odprave težav in bolečin v telesu, zato so jo mnogi imeli za zdravilno. Vsekakor se je nadvse prilegla v poletni pripeki, ko so ljudje kosili po Logu in sušili seno, po vodo pa so hodili k studenčku. Znano je, da se od te vode, čeprav je bila hladna, ljudje pa razgreti, nikoli ni nihče prehladil.
Posebnost tega studenčka med mnogimi studenci v Radenski dolini je, da voda nikoli popolnoma ne presahne, niti v hudi zimi niti v najhujši suši.
Po izročilu je prenehala teči le takrat, ko so Šmarci hoteli odnesti Marijin kip iz cerkve na Kopanju v Šmarje in ga zamenjali s svojim, da bi tako oni imeli največji Marijin praznik, to je Marijino vnebovzetje – praznik 15. avgusta, ne pa Kopanj kot njihova podružnica.
Voda je spet začela teči, ko so kip vrnili.
Ker Kopanj hrani poseben spomin na našega velikega pesnika Franceta Prešerna, domačini še posebej radi poudarjajo, da je tudi mali France hodil k temu studenčku po vodo.
Primož Hieng
