Medvedica je zelo raztreseno naselje pod Goro s cerkvico sv. Ahaca (748 m) na zahodnem robu gozdnate kraške planote jugozahodno od Grosupljega.
To je ena naših najdaljših in obenem najmanjših vasic. Šteje le petnajst hiš, ki spadajo kar v tri krajevne skupnosti, dve občini in dve fari. Nad južnim delom vasi se dviga Sloka Gora (634 m). Pod njo priteka iz stene potok Curek z majhnim slapom, pod njim pa so ostanki žage turjaških grofov.
Med pomembnimi in zanimivimi izviri v Medvedici velja omeniti studenec Baba, ki nikoli ne usahne. Intermitentni izvir, torej vir, ki se zaganja ali zaganjalnik, spada med naravne vrednote lokalnega pomena. To je čudežni studenec, ki ljudem napoveduje deževje. Domačini se nanj zanesejo bolj kot na uradno vremensko napoved. Vsakič, ko se pripravlja vreme za dež, začne Baba bruhati vodo kot vulkan lavo. Hrib se strese in izpod zemlje vre voda na dan. Toda vse traja le pet minut, ko se studenec spet umiri. Stari ljudje so pripovedovali, da je Baba nekoč naplavila veliko veslo, ki so ga povezali s podvodnim jezerom pod Goro.
Voda studenčka je izjemno dobra in ljudje so menili, da je celo zdravilna. Domačini, ki jih tod okoli sicer ni veliko, pravijo, da ljudje redno hodijo po vodo iz tega izvira na območju Medvedice.
Po ljudskem izročilu je vas dobila ime po medvedih, ki so bili še na začetku 19. stoletja stalni prebivalci v gozdovih Medvedice. Še po nečem je znano to kar precej veliko območje med Grosupljem in Turjakom. Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske omenja velik votel kamen v velikanskem gozdu Medvedice, ki prežene vsako bolezen, če se prerineš skozenj.
Na Slovenskem je še kar nekaj votlih kamnov, ki jih povezujejo z zdravljenjem določenih težav, na primer s hrbtenico. O tem kamnu Valvasor piše: »Gozd Meduedeza, Medvedica, ki je blizu Turjaka, goji vso mogočo divjad in je poln bukev. V tem gozdu je skala, votel kamen (Noteukamen), ki ima na sredi luknjo in skoznjo se plazijo ali hodijo ljudje, kadar jih boli hrbet ter se potem pozdravijo.«
Zanimivo pripombo na Valvasorjevo pisanje je dal dr. Slobodan Grobelnik že leta 1975 v Zdravniškem vestniku. Pravi, da v sodobni medicini izvajajo manualno manipulacijo hrbtenice pri išiasu in podobnih bolečinah v hrbtu. Ta terapevtska metoda je zelo podobna gibanju hrbtenice pri plazenju skozi votlino. »Zato je upravičeno vprašanje, ali je šlo pri opisanem postopku za vražo ali pa je imel tudi svojo terapevtsko vrednost,« sklene Grobelnik.
Do studenca Baba pridemo po cesti iz Št. Jurija pri Grosupljem. V vasi pri cerkvi zavijemo desno mimo športnega igrišča proti jugu skozi gozd Gulovci. Pri prvi hiši zavijemo levo na stransko cesto, nato pa pridemo do kmetije Borštnik, kjer sta bila včasih mlin in ribogojnica. Ko smo na vrhu manjšega zaselka, zavijemo med dvema hišama desno na kolovoz in se spustimo do bajerja. Malo naprej, le kakih deset metrov, je odprtina, nekakšen spodmol, ki spominja na usta. To je izvir studenca Baba.
V bližini je Tabor (492 m) s cerkvijo sv. Miklavža, dobro ohranjen tabor iz obdobja turških vpadov, še južneje pa je Županova jama. Vas Št. Jurij ima pestro zgodovino. Odkrijemo jo lahko že na bližnjem (uničenem) arheološkem najdišču na Gradišnici ob rimskih poteh. Sredi vasi, v arheološkem bogatem okolju, je stara znamenita cerkev sv. Jurija. Prvič je omenjena leta 1526, nato jo navaja stiški samostanski urbar iz leta 1662 in končno Valvasor kot podružnico šmarske fare. Na trgu ob cerkvi je stara kapelica s kipom Matere božje z Jezusom. Nasproti cerkve je stara šola, ki je bila v vasi od leta 1869. Med vojno je pogorela, vendar so jo pozneje obnovili. Pred nekaj leti so v kraju dobili novo podružnično šolo Št. Jurij.
Primož Hieng
