V preteklih časih na veliko soboto zjutraj ni bilo treba klicati fantičev, naj vstanejo. Kar brž so bili pokonci in še v jutranjem mraku so hiteli z vseh strani proti fari.
V roki je vrtel vsak svojo drevesno gobo na koncu žice. Že nekaj dni je čakala na slovesnost blagoslovitve ognja, že nekoliko pozabljen običaj, ki ga marsikje še vedno oživljajo, tako tudi na Komendskem. Raznašanje blagoslovljenega ognja je bilo razširjeno po vsej Sloveniji, celo v Ljubljani. Tu so ga nosili včasih stari možakarji, pa tudi otroci v kresilnih gobah po hišah.
»Pred cerkvijo je bil že pripravljen kup lesa, navadno tistega, ki se je nabral zadnje tri dni, ko so razbijali staro lesovino in s tem, kot so pravili, strašili Boga,« pravi etnolog dr. Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev. »Tu in tam so mu rekli kar strašni les. Ponekod na Koroškem je cerkovnik zbral stare, odstranjene lesene križe in vence z grobov ter jih znosil na kup. Na Kobariškem je darovala za posvečeni ogenj vsaka hiša svoje poleno. Domači fantič, ki ga je položil na kup, je bistro pazil, katero je njegovo. Ko je bil ogenj prižgan in blagoslov pri kraju, je brž popadel svoje poleno in stekel domov, enako vsi njegovi tovariši. Marsikje so se fantiči že podili okrog cerkve, še preden je cerkovnik ukresal ogenj.«
»Že ogenj sam se nam je zdel svet in čudovit,« piše Janez Oražem v spominih na svoja otroška leta na Blokah. »Iz kremena je bil ukresan in svete stvari iz cerkve so izgorevale v njem. Temi in onemu je bilo to kar dovolj! Preden se je začel blagoslov, je podtaknil gobo v žerjavico. Komaj se je vnela, je brž stekel domov, da bo več pirhov, ker bo prvi prišel z ognjem v vas. Pri blagoslovu se res nismo držali pobožno, a ko smo imeli blagoslovljeni ogenj v gobah, smo vendar nekako čutili, da nosimo nekaj svetega. Skrbno smo pazili, da ne bi izgubili kakšnega koščka gobe. Če nam je kateri le odpadel, smo ga vrgli na bližnjo ozimino, kot so nas naučile matere in tete, ki take stvari najbolj vedo in hranijo iz roda v rod. In ko smo prišli v vas! Preizkušali smo se, kateri bo prej, da bo več blagoslova pri hiši in pirhov v žepu, kajti sveti ogenj je dragocena stvar in vsaka gospodinja ti da zanj vsaj en pirh, če ne celo dva …«
Navadno se je z vikom in krikom vsulo proti gorečemu kupu. »Ogenj je bil v hipu razbrskan,« pravi Kuret. »Ta je jokal, ker je menil, da ne bo mogel prižgati gobe, oni je veselo tekel domov, tretji je na vso moč vrtel gobo, ker se ni hotela vneti. Pa kako naglo je vse potekalo. Marsikatera bosa noga je stopila v gneči v žerjavico in marsikateri šolarček je šantaje in s solznimi lici tekel proti domu, da bi bil čimprej v domači vasi. Blagoslovljeni ogenj je bilo treba dati najprej materi, da je z njim čisto na novo prižgala ogenj na domačem ognjišču, saj naj bi bila tako hiša obvarovana požara. Za novi ogenj je pripravila borove in macesnove trske, ki jim priložila še ostanke cvetne butare iz prejšnjega leta. Marsikje v prejšnjih časih pri nobeni hiši niso prej zanetili ognja na ognjišču, dokler ni prišel domov blagoslovljeni ogenj. Menili so, da se sme žegen, ki so ga ta dan pripravljali, kuhati samo na tem ognju. To ni veljalo samo za ognjišča po domovih. Gorenjski obrtniki so zakurili z blagoslovljenim ognjem tudi peči v delavnici.«
Ko so fantiči ogenj oddali doma, so hiteli k sosedom. »Dobro jutro, žegnan ogenj sem prinesel!« so se oglasili na pragu. Kdor je bil prvi, je najbolje opravil. Prebrisanci so si gobo že prej narezali, da so jo pri vsaki hiši samo odlomili. Kdor je prvi prinesel blagoslovljeni ogenj h hiši, je smel namreč priti na veliko nedeljo po pirhe in pomarančo.
Iz oddaljenih vasi je bilo nekoč težko vsem, da bi prišli po blagoslovljeni ogenj k fari. Dr. Niko Kuret je zapisal, da so se zato udomačile posebne navade: »V Poljanah nad Škofjo Loko so prihajali iz nekaterih podružnic po blagoslovljeni ogenj ne samo z bukovo gobo, ampak tudi s svečo, ki so jo dali blagosloviti hkrati z vžigalicami.
Ponekod je cerkovnik raznesel ogenj po vsej soseski, za to pa so mu dali kos potice ali hlebček kruha. Z ognjem so najprej zakurili peči, potem pa so ga nesli na njive, jih z njim križali in molili za božji blagoslov. Kmetje so morali dati zanj hlebec. Pri vsaki hiši so že čakali na ogenj in imeli zanj razsekano gobo. Košček gobe je moral v peč, drugo je bilo treba raznesti na polje. Zato je moralo biti toliko koščkov, kolikor je bilo njiv in travnikov, zakaj vsaka njiva in vsak travnik sta morala dobiti svoj delež. Raznašali so otroci, ki so imeli s tem veliko veselje.«
Očetje so imel nekoč tudi stara navado, da so si na veliko soboto prižgali pipo šele z blagoslovljenim ognjem. Stari možje, ki ves post niso kadili, so se na veliko soboto zjutraj usedli za mizo, položili nanjo tobak in pipo ter nato čakali mežnarja. Če ga ni bilo ob določeni uri, so vedeli, da tisti, ki to leto nosi ogenj, še ne pozna vrstnega reda hiš.
Velikonočni ogenj je bil povsod v veliki časti. »Kaj verjetno je prekril kako pogansko pomladno obredje, posvečeno ognju,« razloži Kuret. »Ogenj na ognjišču je bil že od nekdaj sveti ogenj. Gorel je namreč vse leto in dan – zvečer je gospodinja prekrila žerjavico s pepelom, zjutraj pa ga spet razpihala.
Samo na veliki petek ga je pogasila, ognjišče pa počistila in pometla. To se je zgodilo samo enkrat na leto prav na ta dan. Tako je potem na veliko soboto navsezgodaj čakala na blagoslovljeni ogenj, da je zagorel nov, posvečeni plamen. Tam, kjer so na veliko soboto zakurile kakor navadno, so dajale v ogenj pozneje košček tleče gobe, da je bil tako ves ogenj blagoslovljen.
Ponekod gospodinje niso mogle pričakati takega ognja, zato so zakurile vsaj z blagoslovljenimi vžigalicami in podkurile z žegnanimi ostanki lanske cvetne butare. Ponekod je bila navada, da so s kadečo blagoslovljeno gobo najprej pokadili hišo, hlev in vsa gospodarska poslopja, preden so jo vtaknili v peč. Drugje spet so z žegnanim ognjem prižgali luč v kotu.«
Primož Hieng
