“Vedno bolj se uveljavlja ženski nogomet. Neke azijske borilne veščine so se pojavile z razlogom varnosti pred nasilneži, no, in zdaj imamo za nameček tudi ženski boks. Sicer razumem, da je treba pri športih ločevati spole. Ampak ne vem, zakaj obstaja ženski šah in kje je vzrok tega ločevanja.
Še nekaj opažam: da se dandanašnji fantje žensk boje. No, tudi nam, fantom, je bilo včasih nekoliko nerodno, a smo bili sila ponosni, če nas je katera držala za roke, in ko sva šla skozi mesto, sem si želel, da bi me videlo čim več prijateljev.
Danes pa se fantje brijejo po vsem telesu in nosijo uhane v ušesnih mečicah. In vse vrste tetovaž. Mene čisto zares zanima, kakšno je njihovo seksualno življenje, vendar pa tega ne bom izvedel nikoli, ker se sramujejo govoriti o tem. Zadnjič sem bil gost pri neki družini, kjer je šel fant zvečer ven sam, medtem ko je dekle ostalo doma.
Tudi je vedno več istospolnih zvez. Včasih vsega tega ni bilo ali pa so se spretno skrivali.
Ne vem, kaj je vzrok vsemu temu, in upam, da to ni le modni trend kakor pri prehrani, kjer so se stvari premešale do nerazpoznavnosti.
Različne anoreksije in depresije najbrž nekoliko vplivajo na to dogajanje ali pa so celo vzrok.
Čudno se sliši, kar bom sedaj zapisal, a tako se počutim. Vesel sem, da sem že toliko star in je vse tisto bistveno že za mano, saj ne vem, kaj me še vse čaka.
Svet je poln norosti in nesmiselnih iskanj svoje identitete.”
Luj Šprohar, slovenski politik, pisec in glasbenik
Vir: Sobotna priloga Dela, 7. 3. 2020, Pisma bralcev (odlomek), str. 31
