Bil je dan, ko je bilo nevarno stopiti na ulico, saj so nemški vojaki izvajali aretacije večjega obsega po vsem mestu.
Ujetništvo ni pomenilo ničesar dobrega in ljudje so se na vse pretege trudili izogniti neprijetnostim, ki bi jih lahko stala življenja, vendar se je v tistem trenutku na pločniku pojavil človek, ki je iskreno upal, da bo aretiran. S samozavestnimi koraki in ponarejenimi dokumenti na ime Tomasza Serafinskega je šel proti središču dogajanja in kmalu se je njegova želja uresničila.
Bil je med ujetniki, ki so bili na poti v zapor. Po dveh dneh zasliševanja in pretepanja je bil deportiran v zloglasno taborišče Auschwitz, kjer je dobil identifikacijsko številko 4859. Ko se je usedel na posteljo v baraki, si je oddahnil, njegov načrt je uspel. Pisal se je 21. september 1940.
Njegovo pravo ime je bilo Witold Pilecki. Rodil se je v poljski družini 13. maja 1901 v kraju Olonets, ki je bil del carske Rusije. Družina je bila zavedna, kar je vplivalo tudi na njegovo vzgojo. Osnovno šolo je obiskoval v Vilni, potem pa se je družina pogosto selila zaradi številnih vojn. Kot mlad fant je sodeloval v poljsko-sovjetski vojni (1919-1921), po zaključku bojev pa se je posvetil življenju na črti poljedelstvo – rezervist. Tudi poročil se je in z ženo Marijo sta imela dva otroka. V kraju, kjer so živeli, je bil izredno aktiven v lokalni skupnosti. Ustanovil je gasilsko brigado, šolo jahanja in kmetijsko zadrugo, v prostem času pa je rad slikal. Idilično življenje je pokvarila nova vojna, nemški napad na Poljsko septembra 1939.
Witold je bil mobiliziran, vendar se poljska armada ni mogla dolgo upirati nemškim in sovjetskim napadalcem. Umaknil se je v ilegalo v Varšavi, kjer je z istomišljeniki ustanovil Tajno poljsko armado. Že leta 1940 je predstavil svojo idejo, da bi šel v Auschwitz z namenom organizacije odporniškega gibanja znotraj kompleksa in zbiranja čim večjega števila podatkov o samem taborišču.
Zavezniki in poljska vlada v izgnanstvu so vedeli za obstoj taborišča, vendar so do takrat mislili, da tam samo zadržujejo ujetnike, niso pa vedeli, da gre za smrtonosni stroj.
Takoj ob prihodu, se je Witold lotil dela. Organiziral je skupino, ki je poskušala dvigniti moralo taboriščnikom, na vse možne načine so poskušali priti do dodatne hrane in oblek, poglavitna aktivnost pa je bila zbiranje informacij o delovanju taborišča. Pileckemu in ekipi je celo uspelo v sedmih mesecih sestaviti radio oddajnik, s pomočjo katerega so poljskemu odporniškemu gibanju pošiljali sporočila.
Informacije so bile potem poslane poljski vladi v Londonu, ki jih je predstavila zaveznikom. Leta 1942 je bilo na podlagi informacij Pileckega in drugih obveščevalcev pripravljeno prvo obsežno poročilo o Auschwitzu, in to je bil tudi signal Pileckemu, da zapusti taborišče, če je le možno, ker je svoje delo opravil.
V noči z 26. na 27. april leta 1943 je bil določen še z dvema zapornikoma za nočno delo v pekarni, ki je bila zunaj glavnega kompleksa. Obvladali so stražarja in zbežali v vas, kjer jim je najprej pomagal duhovnik, potem pa so se skrili v varno hišo poljskega odporniškega gibanja. Povsem naključno je bil lastnik hiše Tomasz Serafinski. Pilecki je bil med begom pred nemško vojsko tudi ranjen, vendar je preživel.
Kasneje je sodeloval v varšavski vstaji, kjer so ga Nemci ponovno zajeli in poslali v zapor. Svobodo je končno dočakal 28. aprila 1945, ko so zapornike v kraju Murnau na Bavarskem osvobodile ameriške enote.
Ponovno na prostosti se je zopet lotil dela. Sanjal je o neodvisni Poljski, ni se pa zavedal dejstva, da so zavezniki Poljake že zdavnaj prodali Stalinu, tako da je Poljska po vojni spadala v območje pod sovjetskim vplivom in na oblast je prišla marionetska vlada. Pilecki se je vseeno odločil vrniti domov, kjer je tokrat zbiral podatke o sovjetskih zločinih nad Poljaki (Katinski gozd, aretacije poljskih veteranov ipd). Za petami se mu je kmalu pojavila poljska tajna služba, ki je sodelovala s NKVD-jem in kljub opozorilom prijateljev ni hotel zapustiti domovine.
8. maja 1947 so ga aretirali in na sojenju je bil obtožen ilealnega vstopa v Poljsko, poskusa atentata in vohunjenja za Britance. Tretjega zapora ni preživel. 15. maja 1948 je bil obsojen na smrt in deset dni kasneje so ga usmrtili v zaporu Mokotow. Usmrtil ga je rabelj 
Piotr Śmietański, ki je ironično spominjal na Hitlerja. Witoldovega groba nikoli niso našli.
Ko je na sodišču slišal za smrtno obsodbo, je z blagim nasmeškom izjavil: “Življenje sem vedno poskušal živeti tako, da bi v primeru smrti čutil raje veselje, kot strah.”
Zgodbo objavljam v spomin na 75. letnico osvoboditve Auschwitza.
