“Vendar imajo vila bloki eno veliko pomanjkljivost: ne gradijo mesta. So zelo izključujoči. Običajno so ograjeni z žično ograjo, znotraj katere poskušajo na minimalni (v prostorskem aktu predpisani) nepozidani površini zagotoviti čim več parkirnih mest, predpisano število dreves in otroških igral (ki jih načrtovalci in investitorji prej razumejo kot nujno zlo, ne kot dodano vrednost).
Glavni cilj je čim več prodajljivih stanovanjskih površin. Vila blok je v danih zakonskih (urbanističnih) okvirih idealna tržna oblika. Problem pa niso vila bloki, problem je v urbanizmu. Kot sem že omenil, se urbanizem izvaja prek prostorskih aktov. In samo za občutek: izvedbeni del občinskega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana (neuradno prečiščeno besedilo) po obsegu presega znameniti roman Dostojevskega Zločin in kazen.
Prvi obsega 218.400 besed, drugi 6800 manj.
Prostorski akt želi določiti vse mogoče situacije pri oblikovanju prostora in vnaprej predvideti tudi nepredvidljivo.
Želi predvideti vse »zločine« in predpisati vse »kazni«.
Tako obsežno delo pomen tudi velik napor za upravne delavce, ki so odgovorni za gradbena dovoljenja. Ob stalno spreminjajoči se zakonodaji ni čudno, da slovimo po rekordno dolgem času birokratskih procesov.”
Matevž Granda, arhitekt in publicist, revija Outsider
