Natanko 181 let bo minilo letos od 19. avgusta 1839, datuma slovesne razglasitve izuma, ki so ga tedaj poimenovali kar po izumitelju Daguerreu.
Poznavalec fotografske zgodovine Mirko Kambič pravi, da je takrat fotografija nosila drugo ime. Po izumitelju Daguerreu se je imenovala dagerotipija. To je bila svetlobna slika na posrebreni kovinski plošči, unikatna, lesketajoča se kot zrcalo, izredno natančna in zvesta naravi, značilna po sivosrebrnih tonih. Dagerotipija je ostala v rabi tja do leta 1860, ko jo je izpodrinil lažji in cenejši postopek slikanja na stekleno ploščo, ki je omogočila poljubno razmnoževanje slik na papir.
»Fotografija, ta zmes tehničnih dosežkov in umetniške ustvarjalnosti, je v nekaj desetletjih preplavila svet in pri tem pomembno vplivala tudi na do tedaj prevladujoče slikarstvo in obratno, sama se je zgledovala po njem, zlasti na primer pri portretih in tihožitjih,« je v uvodu kataloga o kamniških fotografih rodbine Aparnik zapisala mag. Zora Torkar, sicer direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik.
»Danes nam služi s svojim objektivnim pogledom kot enkratna dokumentacija določenega časa, omogoča nam vpogled v nek čas, kraj, dogajanje – v kratek hipec preteklosti, obenem pa lahko dokazuje umetniško ustvarjalnost njenega avtorja,« je še zapisala.
Kot pravi Torkarjeva, so številne ugodnosti, med njimi na primer tudi hitra povezava z ostalimi evropskimi fotografskimi središči, omogočile, da so se tudi na Slovenskem prvi znanilci izuma pojavili že precej zgodaj. »Ob tem ne smemo pozabiti na Janeza Puharja, ki je nekaj let župnikoval tudi v Kamniku in na del tu nastale njegove dragocene, žal pa izgubljene fotografske dediščine,« pravi Torkarjeva. »Vendar pa so to leta pionirjev fotografije, ljudi, ki so predvsem z entuziazmom razvijali in dopolnjevali novi izum.
Ob koncu petdesetih let 19. stoletja so se v večjih slovenski mestih pojavili tudi prvi fotografi, ki so bili profesionalci, ljudje, ki so s pomočjo fotografije dobili stalni zaslužek.
V manjših mestih, na primer v Kamniku in Novem mestu, na Bledu in v Idriji pa se je fotografska obrt razvila šele v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja. Devetdeseta leta so bila pomembna tudi zato, ker so tedaj začeli uporabljati kamero amaterji, ki so leta 1889 celo ustanovili klub fotografov – amaterjev v Ljubljani, enega prvih te vrste v Evropi.«
Fotografija se je razvijala iz leta v leto in se pri tem dopolnjevala z novimi dosežki, zlasti trideseta leta 20. stoletja pomenijo novo dobo na tem področju. Številne nove tehnike, novi fotografski materiali, nove vrste fotografskih izdelkov – vse to je pripomoglo k vse večji vlogi fotografije v vsakdanjem življenju človeka.
Dodajamo: razmah digitalne fotografije na začetku 21. stoletja pomeni več kot pomemben korak v razvoju zapisovanja življenja okrog nas, še posebej zaradi dejstva, da s tem razvojem izginjata film in kemija kot nosilca teh zapisov.
Tudi Mengeš je imel na začetku razvoja fotografije svojega fotografa. To je bil Lovrenc Funtek, ki se je rodil leta 1831 v Mengšu. Po nekaterih dokumentih naj bi bil rezervni topovski voznik.
Z zatonom dagerotipije in z uvajanjem fotografiranja na stekleno ploščo in kopiranja na papir je postala fotografija »portret za milijone ljudi«. Tako meni Mirko Kambič in dodaja, da so se v mestih pojavili stalni ateljeji, ki so fotografu zagotavljali delo in obstoj.
Med njimi je bil tudi Lovrenc Funtek, ki je poklicni fotograf postal leta 1865. Njegovi predniki naj bi izvirali nekje iz Tuhinjske doline.
Funtek je začel svojo fotografsko pot že v Mengšu in na Homcu, kjer si je od romarjev obetal stalni zaslužek. »Ni nam znano, kje se je Funtek naučil fotografske spretnosti,« pravi Kambič. »Njegove slike dokazujejo, da je imel talent, arhivski zapisi pa dodajajo, da je bil Funtek zelo občutljiv človek.«
Homec mu verjetno ni dal dovolj zaslužka, zato se je Lovrenc Funtek preselil v Ljubljano. Tu se je poročil z Marijo Brecelnikovo. Njun sin je postal profesor in književnik Anton Funtek (1862–1932).
Funtek je leta 1866 z oglasi propagiral svoj novi, moderni stekleni atelje v bližini Zvezde v Ljubljani. »V družinskih albumih in v raznih fototekah najdemo kar lepo število Funtkovih portretov znanih in neznanih ljudi tistega časa, večino na tedaj običajnem formatu vizitke, v rjavem tonu in z imenom ateljeja Funtek na hrbtni strani. Poklicni fotografi, kot na primer Funtek iz Mengša, so sicer izjeme v podeželskem okolju, vendar zanimivi predstavniki prvih stalnih ateljejev,« sklene poznavalec fotografske zgodovine Mirko Kambič svoj zapis o mengeškem fotografu Lovrencu Funtku.
Žal fotografije Lovrenca Funtka v arhivih nismo našli. Mirko Kambič v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino (Kronika, št. 29/2, 1981), pravi: »Njegovo podobo nam je ohranil na majhni fotografiji Emil Dzimski, če drži pripisano ime na hrbtu slike »fotograf L. Funtek«. To je eden izmed redkih primerkov upodobitve naših najzgodnejših fotografov.«
Fotograf Lovrenc Funtek je svoje življenje, ki ga je zaznamovalo z občutljivostjo, nesrečno končal leta 1874 v Ljubljani.
Huda depresija zaradi nekega razočaranja ga je spravila v smrt.
Zdravniški zapisnik je zelo spoštljiv, omenjen pa je ciankalij, ki so ga fotografi uporabljali sicer kot nujno kemikalijo pri izdelavi slik.
Primož Hieng
