V Muzeju novejše zgodovine Slovenije je na ogled gostujoča razstava Muzeja zgodovine Jugoslavije (MIJ) z naslovom Nikoli jim ni bilo bolje?. S številnimi muzejskimi predmeti, ki zbujajo spomine na nekdanje čase, je tako predstavljena modernizacija vsakdanjega življenja v socialistični Jugoslaviji.
Avtorica razstave je Ana Panić, višja kustosinja MIJ, sodelavca pri projektu in avtorja besedil pa sta Igor Duda, predavatelj zgodovine na Univerzi Jurja Dobrile v Pulju ter ustanovitelj Centra za kulturne in zgodovinske raziskave socializma, in Ivana Dobrivojević, znanstvena sodelavka na Inštitutu za sodobno zgodovino v Beogradu. Pomembna sodelavka na področju raziskovanja televizije in vsakodnevnega življenja je dr. Sabina Mihelj, ki predava na Univerzi v Loughboroughu v Veliki Britaniji.
»Sodelovali so tudi kustosi, raziskovalci in strokovnjaki različnih profilov z območja nekdanje Jugoslavije, uporabljeno je bilo muzejsko, arhivsko, knjižnično in filmsko gradivo iz različnih institucij iz vse regije, med drugim tudi gradivo Muzeja novejše zgodovine Slovenije,« so povedali v našem muzeju.
»Razstava je zamišljena kot potujoča partnerska razstava, z željo da muzeji, v katerih je predstavljena, aktivno sodelujejo v ustvarjanju njene vsebine z gradivom – s predmeti iz lastnih zbirk in predmeti, ki jih podarijo ali posodijo obiskovalci muzeja. S tem se že postavljenemu okviru razstave doda lokalni kontekst vsakdanjega življenja v različnih delih Jugoslavije in ustvari uravnotežena slika oziroma pogled na čas med letoma 1945 in 1990.«
Kot pravi avtorica razstave Ana Panić, je bil cilj, da s to razstavo, ki se ukvarja z vsakdanjim življenjem, kot tudi s temo, ki najpogosteje vzbuja nostalgične občutke, pokažejo na potrebo po kritičnem premisleku skupne preteklosti in razvijanju zavesti o pozitivni in negativni skupni dediščini: »Ob tem je pomemben njen vpliv na sodobne identitete novih držav in skupnosti, zaradi česar sta raziskava in razstava uresničeni kot regionalni projekt ob popolnem upoštevanju stališč vseh strani …
V nasprotju s trivializacijo in z reduciranjem jugoslovanskega vsakdana na zabavo in popularno kulturo smo poskušali spregovoriti o nekaterih, po našem mnenju bistvenih vidikih in dosežkih socialistične modernizacije.«
Razstava se vsebinsko deli na dva dela: ritem življenja predstavlja različne vidike jugoslovanske stvarnosti v zasebnem in poklicnem življenju od vpisa v vrtec, prek šolanja, sprejema med pionirje in v mladinsko organizacijo, odhoda v Jugoslovansko ljudskao armado, zaposlitve, počitnic, vselitve v novo stanovanje pa vse do upokojitve. Drugi del, ritem leta, predstavlja šest najpomembnejših jugoslovanskih praznikov (novo leto, dan žena, praznik dela, dan mladosti, dan borca in dan republike) z njihovimi obredi, ki so dajali ritem življenju jugoslovanskih državljanov in ki so hkrati imeli ključno vlogo pri njihovi vzgoji in vključevanju v družbene odnose.
In kakšni časi so bili to? V prvi polovici 70. let je imelo vsako drugo gospodinjstvo električni ali plinski štedilnik, televizor in hladilnik, medtem ko je bil v drugi polovici istega desetletja v vsaki drugi družini tudi pralni stroj. Cena televizorja je bila takrat izenačena s plačo.
Konec 80. let je imelo skoraj vsako gospodinjstvo električni ali plinski štedilnik, črno-bel ali barvni tv sprejemnik in hladilnik.
Osem od desetih družin je takrat pralo v lastnem pralnem stroju, stanovanja pa so čistili s sesalnikom. Tako kot v drugih deželah se je televizor hitreje širil kot pralni stroj, kar potrjuje tezo, da so naprave za zabavo in prosti čas privlačnejše od naprav za opravljanje gospodinjskih del, še zlasti, ki so jih lahko še nekaj časa, ob privolitvi žensk, opravljali ročno.
Na razstavi v Muzeju novejše zgodovine lahko med drugim obudimo spomin nekdanjo Marlesovo kuhinjo, ki jo je krasil oranžni Meblov lestenec. Tudi številni ohranjeni predmeti kažejo podobo tedanjega časa, zagotovo pa niso le muzejski predmeti, temveč so marsikje še danes v uporabi. Gospodinjski aparati so namreč spremenili kuhinjo v majhno hišno tovarno, ki deluje po modelu tovarniškega traku za shranjevanje in obdelavo živil. Novost so bili viseči stenski elementi ameriškega tipa kuhinje, medtem ko se v pohištvo vgrajene naprave v tem obdobju niso bistveno razširile.
Zelo pomembno vlogo je odigrala televizija, ki je prispevala k ustvarjanju skupnega vsakdanjega utripa: zbujanje ob jutranjem programu, večerno gledanje risank v družinskem krogu in spremljanju poročil. Ko so otroci zaspali, je sledilo sproščanje na kavču ob priljubljeni nadaljevanki, kvizu ali pogovorni oddaji. Kot materialni objekt, nameščen v zasebni sferi, je postajal televizor neizogibni element sodobnega gospodinjstva in pomemben simbol vsakdanjega življenja. Za bleščeči televizijski aparat je bilo običajno rezervirano posebej priviligirano mesto, zaradi njega pa je bil spremenjen tudi način, na katerega so družine in posamezniki organizirali svoj zasebni prostor in prosti čas.
Primož Hieng
