“Med vsemi kuharsko-pogrebno-športnimi metaforami, s katerimi so v vladajoči koaliciji po uradni prekinitvi sodelovanja s pogodbeno Levico »analizirali« nastali položaj, je najbolj kruto izrazna in realistična prav zadnja, ki jo je podal prvi med njimi, premier Marjan Šarec, po znamenitem koalicijskem postrvje – svinjskem obedu na Gregorčičevi: »Nikomur ni (bilo) v interesu, da vlada pade.«
Krajše in bolje je težko strniti smisel obstoja oziroma ohranitve trenutne vladnokoalicijske ekipe; drugačne, torej vsebinske opredelitve pomena vladanja Šarčevega peterčka po letu dni delovanja sicer nismo pričakovali ne pred ne po tem kosilu.
Slovenija namreč nikoli doslej še ni imela tako prazne, nevsebinske, istočasno pa populistične politike, kot jo ima danes.
Razglasiti sprejem »dobrega« proračuna za prvovrsten politični dosežek je v vsakem primeru precej pretenciozno. Državni budžet je (prvič) že dolgo vrsto let predvsem tehnični dokument, v katerem zaradi objektivnih okoliščin vedno (drugič) manjkajo temeljne razvojne prioritete, skozi katere bi lahko ocenjevali prihodnje namere vsakokratne vlade; proračun je namreč (tretjič, najbolj bistveno) v kakšnih 90 odstotkih izdatkovno vnaprej »zabetoniran« za plače v javnem sektorju, pokrivanje pokojninske luknje zavoda za zaposlovanje, plačilo obresti na javni dolg in vse preostalo delovanje državnih institucij. S prosto milijardo sredstev, praviloma razpršeno na sto koncev, pa je nemogoče kakršno koli resno razvojno ukrepanje.
Zato je vsakoletni sprejem proračuna zgolj utrditev osnov za nadaljnji miren enoletni obstoj vlade, natančneje, vladne koalicije.
Slovenija nima ne političnega sistema ne kulture ne tradicije ne želje ne ničesar, na podlagi česar bi se lahko oblikovala kolikor toliko trdna oblast, ki bi lahko sprejemala dolgoročne ukrepe, segajoče onkraj enega mandata.
Zato peterček strank – od katerih vsaka prispeva od 5 do 15 poslancev, skupaj pa ne obvladujejo niti polovice sestave parlamenta (in se po pomoč zatekajo k zunajvladnim partnericam s pogodbenimi ali zgolj »praktičnimi« interesi) — lahko vodi zgolj politiko, kakršna ustreza trenutnim željam populusa.”
Darijan Košir, Subjektiv, Dnevnikov Objektiv, 23. 11. 2019, str. 3 – Smrt in rojstvo koalicije
