V četrtek sem se že pripravljal za odhod domov, ko sem prejel ženino sporočilo: “A bi šel z mano na predavanje? Safiya si je premislila in ne bi šla rada sama.”
Priznam, da nisem vedel kaj preveč o predavateljici, vendar sem vseeno sprejel vabilo in po službi sva se dobila pred firmo, potem pa sva šla na večerjo, nato pa na predavanje. Že ko sva se približevala univerzi, kjer naj bi se zgodilo predavanje, sva videla veliko množico, ki me je spomnila na slike z nekih koncertov, samo da tokrat ni nastopala rock zvezda, ampak 85-let stara gospa, ki je imela s seboj na odru plišaste igrače. Ko sva dve uri kasneje odhajala iz dvorane, nama je dala dobro misliti.
Njeno ime je Jane Goodall. Rodila se je 3. aprila 1934 v Londonu in že v otroštvu je imela v soseski veliko mačk, psov in ptic, s katerimi se je rada igrala. Nekega dne ji je oče podaril plišasto igračko, opico in takoj jo je vzljubila. Svet živali jo je fasciniral do te mere, da si je zaželela obiskati Afriko. Mama, pisateljica in njena glavna podpornica v življenju, ji je rekla, da ji bo to zagotovo uspelo, če si bo le resno prizadevala priti do cilja. Mama jo je spodbujala h kreativnemu razmišljanju in da naj čim več bere, zato si je deklica redno sposojala knjige v lokalni knjižnici, včasih pa si je kakšno tudi kupila.
Po zaključenem študiju je dobila službo tajnice, vendar je delo ni ravno veselilo in stalno je razmišljala o tem, kako bi lahko obiskala Afriko, potem pa je leta 1957 prišlo povabilo od njenih prijateljev v Keniji. Uspelo ji je zbrati denar za ladijsko vozovnico in zaradi britanskega napada na Suez leta 1956 je morala iti z druge strani, tako da je Afriko najprej doživela ob dvodnevnem postanku v Cape Townu, Južnoafriški republiki. Prvi vtis ji ni bil niti malo všeč, saj je videla apartheid in rasistični sistem, zato je bila vesela, ko se je odpravila proti Keniji. V Keniji so jo povezali z britanskim znanstvenikom Lousiom Leakeyjem. Skupaj sta ugotovila, da svet nima dobrih študij o šimpanzih, katerih DNK je od vseh živali najbližji človeku. Dobila je sredstva in odpravila se je v nacionalni park Gombe v Tanzaniji, kjer je živela številčna kolonija šimpanzov. Ker se je bala za osebno varnost, je žla z njo na prvo ekspedicijo tudi mama.
Začela je dobesedno z ničle.
Sistematično je opazovala šimpanze in si zapisovala podatke. Za razliko od dotedanjih metod je šimpanze poimenovala. Dala jim je imena namesto številk in kmalu je ugotovila, da imajo šimpanzi čustva. Da znajo biti veseli in depresivni, ljubeči in agresivni, da niso vegetarijanci, prav tako pa je ugotovila, da pri vsakdanjih opravilih uporabljajo orodja, ki so jih sami naredili. Tako je opisala primer, ko je šimpanz vzel vejo, odstranil listje in s pomočjo vejice lovil termite. Šimpanzi znajo tudi organizirati skupinski lov na žrtev, plen pa si razdelijo. Hierarhija obstaja tako pri samcih, kot tudi pri samicah in pogosto se zgodi, da pri uveljavljanju svojega položaja nimajo milosti do drugih opic.
Njene ugotovitve so izzvale najprej smeh v znanstvenih krogih, kasneje pa so le ugotovili, da ima Jane prav.
Tanzanija je postala njen drugi dom in ko je leta 1990 letela nad parkom Gombe, je iz letala videla grozljivo podobo. Vedno več hribov je bilo golih, saj so vaščani, ki so živeli v neposredni bližini, sekali drevesa zaradi ekonomskih razlogov, krčenje gozda pa zmanjševalo življenjski prostor šimpanzov in drugih živali. Takoj se je odpravila med ljudi in na terenu so ugotovili, da so ljudje tako revni, da so poskušali na vse možne načine priti do novih obdelovalnih površin, hkrati pa so ubijali šimpanze zaradi mesa. Jane je z ekipo naredila načrt in lotili so se dela. Najprej so povabili ljudi v park, kjer so jim razložili pomen šimpanzov in gozda ter kaj vse aktivisti počnejo, da bi jih zaščitili pred lovci.
Organizirali so tudi delavnice, kjer so ljudi naučili, kako uporabljati pametne telefone, s katerimi so lahko posneli nezakonit lov in posnetke posredovali osebju v parku, najbolj učinkovita metoda pa je bila predstavitev modela mikro-kreditov Muhammeda Yunusa iz Bangladeša.
Z njimi so številne ženske zagnale svoj posel, odplačale dolg in se lotili novih izzivov, kar je znatno izboljšalo njihovo življenje in standard. Hkrati so posadili veliko dreves in danes so hribi okrog parka ponovno zeleni. Model, ki so ga uporabili v tem primeru, je bil tako uspešen, da so ga začeli izvajati še v šestih drugih afriških državah.
Zahvaljujoč njenemu trudu se je po svetu ustanovilo več kot 10.000 novih društev in organizacij v stotih državah, ki poskušajo zaščititi naravo pred človekom in nadaljujejo njeno delo, medtem ko Jane kljub visoki starosti potuje več kot 300 dni na leto in ozavešča javnost. Upajoč, da se bo zaščiti narave in živali pridružilo še več ljudi.
