Sedmega marca leta 1861 se je na Verdu pri Vrhniki rodil Nori malar, kakor v svoji televizijski igri pisatelj Andrej Hieng imenuje slikarja Jožefa Petkovška. O slovenskih umetnikih, ki so živeli in umirali v 19. stoletju, je naš narod bore malo vedel. Tako meni France Mesesnel.
»Toda tako malo, kot so vedeli o slikarju Jožefu Petkovšku, niso napisali niti o privandranih slikarjih tujih narodnosti, ki so pri nas za dober kruh opravljali malo pomembna slikarska dela,« dodaja Mesesnel. »O smrti tega moža, ki je 22. aprila 1898 umrl v blaznici na Studencu, noben slovenski list ni zabeležil niti najmanjšega podatka. Če ne bi bil na svojih poteh prišel v Pariz in se tam seznanil z Jurijem Šubicem, bi še danes le malo vedeli o tem našem realistu. Jurij Šubic pa je spoznal in po svoje cenil talent Jožefa Petkovška in poslal svojemu bratrancu Ivanu podatke za člančič, ki je izšel v Ljubljanskem Zvonu leta 1884.«
V času duševne bolezni, ki je prezgodaj prekinila slikarjevo ustvarjanje in ga šele po letih hiranja rešila trpljenja, je Petkovšek uničil marsikatero svoje delo; kar je ostalo, je zapadlo neopravičljivemu podcenjevanju malenkostnega slikarskega sodobnika ter se iz tega vzroka porazgubilo in večino ostalo za zmeraj prikrito našim očem. Njegova dela, ki so leta 1908 prišla v roke Riharda Jakopiča, ko je pripravljal retrospektivno razstavo slovenske umetnosti, so tedaj prvič doživela posmrtno umetnostno oceno in so pričala o posebnem razvoju, ki je močno različen od umetnostnega tipa Petkovškovih sodobnikov.
Jožef Petkovšek se je rodil 7. marca 1861 na Verdu kot najmlajši med šestimi otroci. Oče je bil precej bogat kmečki posestnik in hiša, ki še danes stoji na bolj umaknjenem prostoru pri cestnem križišču, je ena od onih notranjskih stavb, ki v zunanjosti in gradnji kaže na solidno ustaljenost.
Ko je mali Jožef privekal na svet, je bilo očetu Andreju že 68 let, mati Marija Stopar pa jih je štela komaj dvajset.
Pri Petkovškovih je že tri leta po rojstvu najmlajšega otroka umrl gospodar in zapustil posestvo sinu Matevžu. Toda že leta 1866 je mladi gospodar umrl za kolero in posestvo je pripadlo mladoletnemu Jožetu. Otroku so gospodarili razni varuhi, kasneje je upravo prevzel Petkovškov sosed, bogati žagar in posestnik Franc Kotnik, ki je imel nekaj vpliva tudi na razvijajočega se mladeniča. Mati, ki se je vnovič poročila, je svojega najmlajšega otroka še preživela.
France Mesesnel pravi, da je Jožef hodil v ljudsko šolo na Vrhniki in kasneje v Idriji. »Potem je prišel v Ljubljano na realko, toda zdržal je le tri leta; potem je opustil šolo in se vrnil na Verd,« še pove. »Mati mu je prigovarjala, naj se loti kmetovanja, toda drugi, med njimi tudi varuh Kotnik, so mu bolj svetovali šolanje, ker so spoznali njegovo nadarjenost. Toda Jožef je kazal več smisla za prelepo okolico svojega doma, kakor za kmečko delo. Družil se je s kmečkimi tovariši in z njimi živel nekoliko bučno, samozavestno življenje mladih vaških fantov. Ko so se zaradi tega množili materini opomini, je Jožef storil nepričakovan konec svojemu mladostnemu rajanju in se prijavil za prostovoljca v bosanski okupacijski vojski.«
Petkovšek je tako rekoč brez prave vzgoje živel izven domače hiše, zato je vojaščina pomagala Jožefu do večje samostojnosti. Ko se je po okupaciji Bosne vrnil na Verd, je sicer v mladostni prešernosti še uprizoril marsikatero fantovsko veselico in zapravil še dosti denarja. Toda v tem času se je že začel ukvarjati s slikarstvom, tako da so ga znanci napotili k slikarju Simonu Ogrinu na Vrhniko. Kakšno je bilo Petkovškovo šolarsko razmerje do starejšega Ogrina, ni znano. Petkovškovo življenje je imelo sedaj nepričakovano vsebino, čeprav ni dolgo zdržal pri Ogrinu in se je zdelo vse umetniško šolanje ena oni nestalnih domislic, kakršnih je bilo dotlej v njegovem življenju že več in so se tudi v kasnejšem življenju vrstile. Na Ogrinov nasvet je Petkovšek leta 1882 odšel v Benetke in poizkušal slikati na akademiji, toda med njene učence ni bil vpisan.
V Petkovškovem življenjepisu preberemo, da se je še istega leta vrnil na Verd in se v jeseni napotil v mesto, ki je prav tedaj tudi med Slovenci pričelo sloveti kot novo in moderno središče umetnosti z veselim bohemskim življenjem. Tako je München za več let postal začasni Petkovškov dom, s tem pa se je odločil za živ umetniški študij.
»Na akademiji je bil precej osamljen in samotarski,« pravi France Mesesnel. »Študij je za Petkovška pomenil v prvi vrsti šolo, in to je bila slikarska delavnica. Doma in na tujem je videl toliko priznanih in z uspehom ovenčanih slikarjev, ki so imeli za seboj akademski študij in si je zato z vso intenzivnostjo želel pridobiti znanje, kakršno je bilo dostopno le na uradni šoli. Proti koncu Petkovškovega akademskega šolanja sta v München prišla še dva slovenska slikarja, Vesel in Ažbè. Z obema se je sicer seznanil, toda bil je nedostopen in v občevanju trd in vase zaprt. Zato sta ga obsodila kot ošabneža in šla svojo pot brez njega.«
Po nekaj letih šolanja na münchenski akademiji je imel Petkovšek toliko slikarskega znanja, da je lahko stopil na pot samostojnega slikarja. Zagotovo je skušal dokazati, da je nekaj dosegel v slikarstvu, kajti to je moglo vplivati tudi na razvoj njegovih osebnih razmer. Tedaj se je njegova samotarska narava spet približala ljudem in splahnela je njegova navidezna ošabnost. Od doma so mu vedno pošiljali denarno podporo in bil je v dobrih odnosih z nekaterimi ljudmi z Verda, zato se je še lahko posvečal študiju. Nepričakovano se je odločil za Pariz, kamor je prišel prve dni maja 1884.
Mesesnel ugotavlja, da je morda v Münchnu prišel do spoznanja, da je opravil svojo šolsko tlako in da mu bo Pariz kot najmodernejše umetniško središče nudil mnogo več pristnega umetniškega življenja. Nekoliko plah se je približal temu mestu, v katerem je poznal samo Jurija Šubica. Lotil se je študija pri mojstru, ki je užival največji modni sloves, pri Aleksandru Cabanelu. Jurij ga je s svojo prirojeno veselostjo uvajal v pariško bohemsko življenje ter v krog mondenih umetnikov in odrskih žensk. Toda Petkovšek, ki od časa do časa rad ponočeval, se je v tej družbi počutil precej nelagodno. Med temi ljudmi, ki so žareli v prešernosti mladega življenjskega čustva ter blesteli s svojo duhovitostjo in tudi s pristno naivnostjo, ni bil najbolj trden.
»Petkovšek je spoznal mnogo tovarišev, z nikomer ni sklenil trajnega prijateljstva, mnogo del je kopiral, pa si je vendar le bogatil fond za delo, ki mora nastati daleč od Pariza, v njegovi lastni domovini,« meni France Mesesnel. »Slikar, ki se je rodil ob travnatih bregovih mnogoterih izvirov Ljubljanice na Verdu, je imel globok čut za naravo.«
Pozimi 1884 je Jožef Petkovšek prejel skromno podporo kranjskega deželnega odbora. Čez zimo se mu je ponovila očesna bolezen, ki jo je imel že v Münchnu, zato se je odločil, da bo zapustil Pariz in se vrnil na Bavarsko. Težila so ga vsa umetniška spoznanja in obenem ga je navdajala skrb, če bo kos vsem nalogam, ki sta jih porajali zbujena slikarska fantazija in njegova vznemirjena umetniška narava.
V Münchnu se je sestal s slovenskimi tovariši in jim kazal svoja pariška dela. »Značilen je bil njihov prezir, kajti ni se jim zdelo mogoče, da bi zakrknjeni kmet z Verda zmogel v kratkem času toliko znanja in si izdelal tako mnogovrsten umetnostni program,« piše Mesesnel. »Po kratkem bivanju ga je premagalo hrepenenje po domu, ker je upal, da bo lahko doma končal vse podobe svoje fantazije. Kmalu se je med neprestanim delom in tudi pogostimi spori na domu, ki ni mogel prenesti izdatkov za umetnika, lotil prvega lastnega dela iz slovenskega kmečkega življenja. Tedaj so se pri Petkovšku pokazale bolezenske motnje in vplivale na njegovo duševnost. Nekateri menijo, da je bil dedno obremenjen, da pa je tudi neredno življenje pospeševalo bolezen. Mladi slikar, ki je v svojim svetom živel skoraj izločen od tedanje družbe, je imel na Verdu le malo zaupnikov. Zdi se, da ni bilo nikogar, ki bi se znal poglobiti v njegovo življenje in ustvarjanje.«
Med intenzivnim delom na Verdu se je Petkovšek le malokdaj podal na daljšo pot. Na študij v tujini ni mislil, leta 1888 pa je odšel na zdravljenje v toplice Lipik na Hrvaškem. Na nekem izletu v Zemun se je na ulici zagledal v sedemnajstletno Marijo Filipescu, ki ga je posebno očarala z lepimi lasmi. Sledil ji je vse do doma ter jo zasnubil in se v Zemunu 2. oktobra 1888 z njo tudi poročil. Na Verd se je vrnil z mlado ženo in nadaljeval poročno potovanje v Italijo. Obiskala sta vsa važnejša mesta in prišla do Sicilije, toda tudi na tej poti se je, podobno kot ob poroki, začela oglašati njegova bolezen; bil je neuravnovešen in razburljiv. Doma se je s podvojeno vnemo lotil slikanja. Med drugim je potoval v Benetke, kjer naj bi na lagunskem otoku slikal ribiško kuhinjo s tipično bakreno, cinasto in lončeno posodo po stenah in okoli ognjišča.
France Mesesnel pravi, da se je bolezen vse pogosteje oglašala, a med posameznimi napadi je Jožef Petkovšek pod silno težo svojih umetniških sanj v naglici slikal svoja poslednja dela. V tem dramatičnem boju z demonom se je sproščala Petkovškova umetniška narava. Zaradi domačih razmer je postalo gospodarsko stanje slikarjeve domačije zelo slabo in Petkovšek je uvedel razprodajo posestva. Njegovo zdravstveno stanje se je toliko poslabšalo, da so ga že leta 1889 odvedli na Studenec, od koder je kmalu vrnil začasno zdrav in se vnovič lotil slikanja. Njegov notranji mir je bil porušen, skrival se je pred namišljenimi orožniki, begal po vasi, brodil po Ljubljanici.
»Verjetno je, da je tedaj nastala nova slika, na kateri je upodobil domačo izbo na vogalu z dvema oknoma, za mizo pa svojo mater, sestro, dečka in sebe,« opisuje France Mesesnel slikarjevo najpomembnejše in najbolj znano delo. »Ta skupina ljudi sedi pri navadnem kmečkem kosilu.«
Petkovšek se je še nekajkrat vračal s Studenca, še je poizkusil slikati in bil celo krajši čas v Münchnu in v Zemunu. Toda zbranega miru za pravo ustvarjanje ni bilo več. V svojih nesrečnih trenutkih je uničeval lastne slike, jih prebarval ali celo razrezal. Zaradi naraščajočih stroškov so morali razprodati ostale slike in študije. Za cenilca so poklicali Simona Ogrina, ki seveda ni mogel razumeti umetnostne vrednosti Petkovškovih del in jih cenil sramotno nizko. Študije in manj dokončana dela je cenil kot »kose pokvarjenega platna«. Na podlagi takih cenitev so dela, ki so bila po Ogrinovem mnenju brez praktične vrednosti, zavrgli, uničili ali pa kar razdali.
Začelo se je uničevanje Petkovškove umetniške zapuščine.
V začetku maja 1892 je za vedno odšel na Studenec, dve leti kasneje je njegovo življenje viselo na nitki, vendar se je izvlekel. Po patoloških poskusih slikanja je v reki pozabe umrl 22. aprila 1898, torej po skoraj šestletnem bivanju na Studencu. Na površini te reke so plavala le še posamezna, slučajno rešena dela in rešila njegovo ime današnjemu času in pravičnejši sodbi o norem malarju.
Primož Hieng
