Ksenja Hočevar: Pravite, da ste žalovali »izrazito slabo«, nekoč ste mi v prijateljskem pogovoru dejali, da ste bili »užaloščena sebičnost«. Kaj to pomeni?
“Za možem sem žalovala neozaveščeno, naredila sem vse napake, ki jih lahko naredi človek v boleči izgubi bližnjega: potopila sem se v žalost, se zaprla vase, smilila sem se sama sebi, nisem videla, da tudi drugi žalujejo za istim človekom iz drugačnih odnosov z njim,, tolažila sem se z napačnimi stvarmi, izbirala sem napačne poti. Metod je bil bolan šest let in pol in toliko časa sem se v srcu poslavljala od njega: šestkrat smo praznovali zadnji rojstni dan, zadnji božič, zadnjo obletnico poroke, zadnjo veliko noč … Mislila sem, da sem že pred njegovim odhodom vse predelala, se poslovila, se pripravila, mislila sem, da sem utrjena. Seveda ni bilo nič od tega res.”
Katere napake ste delali?
“Zaprla sem se v »samousmiljenje«, v samoto. Odgnala sem vse ljudi od sebe, tudi nesramno, če zlepa ni šlo. In jim potem očitala, da jih ni. Hotela sem samo mir in nič drugega, hkrati pa sem se počutila izgubljeno v vesolju in samo in zapuščeno. Zamerila sem ljudem, če niso govorili o moji izgubi, in zamerila sem jim, če so govorili. Zamerila sem tistim, ki jih ni bilo blizu, tiste, ki so prišli, pa sem nagnala. Težko je bilo z menoj in vsi so to vedeli, le jaz sama se nisem zavedala tega. Ko se sedaj pogovarjamo o kakšnem človeku, kako mu ne moremo pomagati, ker noče, se spomnim nase. Še Kristus ne more pomagati tistemu, ki zakrkne srce in noče pomoči. Kdor se zapre, je zaprt. To je pri meni trajalo leta in leta.”
Mira Dobravec, Z vsako smrtjo sem drugačna
Vir: Tednik Družina
Iz knjige
