Slovenci smo nedvomno narod dobrih pivcev, o čemer pričajo številne napitnice, zdravice, hvalnice in druge pesmi, ki so jih v zadnjih stoletjih zapisali neznani ljudski pesniki. Največkrat govorijo o vinu in nazdravljanju. Skladatelj Radovan Gobec je leta 1979 izdal celo knjigo z naslovom Stokrat na zdravje; naslov torej pove vse.
Pridobivanje vina iz vinske trte sega že v čas pred našim štetjem, ki so ga zaznamovala keltska plemena. Pravijo, da vinska trta spremlja človeka od pradavnine. Najstarejše vinske trte so bile odkrite ob vznožju perzijskega pogorja Zagros in v južnih črnomorskih predelih. Od tod sta se vinogradništvo in vinarstvo razširila po vsem Sredozemlju.
»Med ljudstvi železne dobe je bilo vino stvar velikega prestiža,« poudarjajo zgodovinarji. »Sredozemska vina so prevažali po rekah daleč v notranjost ter ga zamenjevali za železarske in druge izdelke. Ob tem se je sočasno razvijalo pivsko posodje, kot so situle, cedila, vrči in zajemalke, ki je služilo za obredno pitje ob praznikih.«
Poznavalci pravijo, da spada situla z Vač, na kateri so upodobljena rodovna slavja in rituali, med lepše figuralno okrašene bronaste posode. Prav situlska umetnost pomeni vrhunec likovnega izražanja starega veka, saj je na njih upodobljeno to, kar so z besedo opisovali starogrški rapsodi.
V Tolminskem muzeju pojasnjujejo, da je največ situl znanih iz Mosta na Soči, kjer je bilo eno najpomembnejših najdišč železne dobe. Tako so na primer našli situlo iz 6. stoletja pred našim štetjem, ki je bila odkrita v enem od tamkajšnjih tisočerih žganih grobov. Bronaste posode iz Posočja so neokrašene in predstavljajo izdelke lokalnih delavnic.
Iz Grčije je po morskih poteh skupaj z vini prihajalo tudi pivsko posodje. Z Mosta na Soči poznamo kar štiri grške pivske posodice. Atiški skyphos iz 5. stoletja pred našim štetjem je bil odkrit med izkopavanjem železnodobne hiše, drugi skifos, tudi atiški, z upodobitvijo sove med oljčnima vejicama, je grobna najdba. V grobovih sta bila odkrita tudi oba starogrška keliha. Izjemna najdba je tudi bronast etruščanski vrč za vino – oinochoe, prav tako odkrit v enem od grobov.
Tudi Rimljani so radi nazdravljali z vinom. Na ozemlje današnje Slovenije so začeli prodirati po ustanovitvi Akvileje leta 181 pred našim štetjem. Emona, današnja Ljubljana, je postala najbolj vzhodno mesto rimskodobne Italije. Karnij, danes Kranj, je bil v tem času majhna vojaška postojanka na prehodih čez Savo. Rimskodobni Ptuj, je bil pred 2000 leti najprej legijski tabor na reki Dravi, nato je na tem prostoru zraslo mesto s skoraj 40.000 prebivalci. Vir bogastva so od vsega začetka predstavljala bližnja rodovitna polja, kamor se je z Rimljani razširjala tudi vinska trta. O vinu in vinarstvu pričajo številne najdbe vrčev in čaš, ostanki lesenih sodov in kmečkih orodij, pa tudi spomeniki Liberu, zavetniku trte in vina. Območje Ptuja je še dandanašnji največji slovenski vinski okoliš.
S koncem antike je vinogradništvo zamrlo. Ponovno oživitev je prinesel šele srednji vek, predvsem pa renesansa z novimi vplivi. Na gradovih so gostovali tuji umetniki in obrtniki, spreminjale pa so se tudi navade pri mizi. Preprosto hrano so zamenjale jedi, pripravljene po tujih receptih, ki so jih stregli v razkošnem posodju. Vino so točili v visoke beneške kozarce in majolike. Arheološke najdbe z gradu Dobrovo v Brdih so izjemna priča grajskih gostij s konca 16. stoletja. Med razbitim posodjem so v pepelu ognjišča ležale živalske kosti, lupine školjk in jajc ter grozdne peške. Poleg skodelice, kuhinjske posode in vrčev je bilo odkritih tudi dvanajst skoraj v celoti ohranjenih steklenih kelihov, visoko kvalitetnih izdelkov iz beneških delavnic.
V Predjamskem gradu pri Postojni so se v renesansi vrstile številne lovske gostije. Vino so stregli v pivskih vrčkih in steklenih čašah ježevkah, značilnih za tisti čas. Ostanke hrane in razbito posodje so odvrgli v globoko brezno, s katerim je bila povezana kuhinja.
Kamnik je znan po svojih znamenitih majolikah, ki jih med drugim hranijo v tamkajšnjem muzeju, kjer so na ogled tudi kositrni cehovski vrči. Med pivskim posodjem imajo posebno mesto kranjske majolike, poslikani vrči iz fajanse, ki so jih v 18. in 19. stoletju za pivce na Kranjskem največ uvozili iz severne Italije. Pri nas so v tem času majolike izdelovali mnogi podeželski lončarji.
Med obrtnimi delavnicami je bila ena najbolj znanih Konškova v Kamniku, ki je delovala od leta 1855. Pozneje je prišla v last družine Schnabl in s tem se je začela dolga družinska tradicija. Po letu 1911 so se preusmerili v proizvodnjo poslikanih majolik in drugega okrasnega posodja. Čeh Oskar Skuta je tedaj vnesel nove okrasne elemente, zlasti cvetlične in ljudske motive. Posodje je uspešno konkuriralo dunajski in češki keramiki, prodajali pa so ga predvsem po istrskih in furlanskih mestih in tudi drugod.
Pivsko posodje 19. stoletja je že izdelek serijske proizvodnje. Zagotovo so k temu pripomogle glažute, ki so bile gosto posejane na Štajerskem in Kozjanskem. Steklarski mojstri so obvladovali tudi zahtevne tehnike, ki so bile dotlej značilne le za beneške mojstre. Na Štajerskem je od 17. do začetka 20. stoletja delovalo najmanj 30 steklarn, ki so doživele največji razcvet v prvi polovici 19. stoletja. Od 18. stoletja dalje so poleg steklenic in pivskega posodja izdelovale vrsto drugih izdelkov.
Dragocenejše so krasili z rezanjem, brušenjem, graviranjem ter emajlnimi in zrcalnimi poslikavami. Dekorativni elementi prehajajo od umetniških in umetno obrtnih do ljudskih. Prihod steklarskih mojstrov iz Češke, Bavarske, Šlezije in drugih dežel je obogatil glažutarsko oblikovanje s srednjeevropskimi vplivi. Bogastvo glažutarske tradicije nadaljuje moderna steklarska industrija.
Največ steklenih izdelkov, med njimi tudi mnogo pivskega posodja, se je ohranilo v Mariboru, Celju in na Ptuju, kar ni čudno, saj ta mesta ležijo sredi vinorodne pokrajine z žlahtnimi vini. Na Ptuju je danes ena največjih vinskih kleti, Maribor pa je poznan tudi zaradi najstarejše žive vinske trte na svetu, ki raste v samem mestnem jedru in že več kot 400 let daje vino sorte žametna črnina.
Besedilo in foto:
Primož Hieng