Marjan Petač je rokodelec prav posebne sorte. Ukvarja se namreč s strojenjem kož po več stoletij starih in povsem naravnih postopkih. S strojenjem kož se je ukvarjal že njegov dedek, v delavnici pa mu je pomagala Marjanova mama.
»Dedek je trgoval s kožami, pozneje pa se je ukvarjal s preparatorstvom in delal celo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije,« pove na začetku pogovora. »Moja mama se je pri očetu veliko naučila, nekaj malega pa sem se naučil tudi jaz. Na to sem pozneje pozabil in se izučil za telefonskega mehanika. Pri vojakih mi je v roke prišla stara knjiga iz 19. stoletja o usnjarstvu in tako sem začel razmišljati, da bi se začel ukvarjati s tem. Nekaj receptur, med drugim za belo usnje, sem prepisal iz knjige.
Po končanem vojaškem roku sem še dvanajst let delal kot vzdrževalec v bližnji papirnici v Goričanah, nato sem postal tehnološki višek. Zgradil sem si delavnico za strojenje kož, obiskoval sem stare mojstre strojenja, vendar so bili največkrat zelo skrivnostni. Celo napodili so me, saj so se zbali za svoj zaslužek. Ko sem nekoč k Polakovim prišel s škatlo piškotov in s steklenico vina, so me končno lepo sprejeli. Pri Polaku sem dobil recepturo, ki se je izkazala, čeprav sto let stara, da je še vedno najboljša in najcenejša.«
V tem času se je veliko učil in dobesedno požiral znanje o strojenju kož po starem načinu.
»Potem se je zgodilo, da sem ostal brez zaposlitve,« pove Petač. »Kot obrtnik sem delal osem let in se ukvarjal s strojenjem krzna. Iz tiste stare knjige sem se naučil luženja, ki je prav poseben postopek, ki ga je treba razumeti.«
Vedno ni šlo lahko in ko je dobil obrtno dovoljenje, se je začela gonja proti krznarjem. »Takrat pa je bilo zelo težko,« nadaljuje usnjar. »Krzno ni bilo več v modi, ni imelo prave cene, pa tudi zime so postale milejše, poleg tega je prišlo do prave poplave slabega krzna. Začel sem razmišljati o preusmeritvi, ob tem pa sem se zavedal, da je surovina čudovita. Ponuja neverjetno veliko možnosti, podobno kot les ali kamen, saj je že od pradavnine tako.«
Najprej je poizkušal narediti boben. Povezal se je z Janezom Jocifom iz Škofje Loke, ki je strokovnjak za stara glasbila. Začel je z izdelavo srednjeveških in renesančnih bobnov Leopold. Izdelani so ročno iz materialov, ki so taki, kot so bili v uporabi v 15 . stoletju. Ker gre za boben evropskega srednjeveškega prostora, je uporabil izključno les iz naših gozdov, to je bukev, hrast, kostanj in oreh. Opne izdeluje iz kozjih kož. Tako ima boben videz, dimenzije in zvok, ki je enak tistim iz 15. in 16. stoletja. Taki bobni so spremljali viteške turnirje, vojaške pohode, rojstva in smrt ter vse pomembnejše dogodke na dvorih ali v običajnih krčmah.
Marjan Petač potem spregovori o pergamentu. »Če narediš lepo opno, govorimo o tem, da si izdelal lep pergament,« razloži. »Sodi med najstarejše podlage za pisanje. Nekateri menijo, da je bil pergament pred papirusom in da so celo Egipčani pisali na strojene kože, preden so odkrili papirus.
Spet sem se zakopal v knjige in študiral stare postopke. Potem sem pergament nesel v NUK, da bi ga pogledali. Obljubili so mi, da ga bodo poslali v tujino, da bi ga ustrezno ocenili. Potreboval sem strokovno mnenje, da bi začel delovati kot rokodelec. Obiskal sem 
še Arhiv Slovenije, kjer sem v restavratorskem oddelku pokazal moj pergament.
Moje delo so pohvalili in mi tudi ponudili pomoč. Pri njih sem dobil tudi dragoceno in neprecenljivo literaturo, ki mi je bila v veliko pomoč. Pri galunskem usnju sem jim v arhivu dejal, da sem že izdelal nekaj deset kosov takega usnja. Žal se nisem zavedal, kaj sploh to usnje predstavlja.«
Galunsko usnje se je od rimskih časov in skozi srednji vek uporabljalo za oblačila in v knjigoveštvu.
»Izdelovali so ga rokodelci po vsej Evropi in tudi v Sloveniji,« pravi Marjan. »Tako predstavlja to usnje del evropske in s tem tudi slovenske kulturne dediščine. Galunsko usnje izdelujemo po recepturi iz 16. stoletja. Gre za najstarejši način mineralnega strojenja usnja na svetu. Tovrstna izdelava kož poteka popolnoma ročno.«
Najžlahtnejše delo je vsekakor izdelovanje pergamenta.
»Po tisoč let starih risbah in zapisih smo si izdelali orodje in okvirje za izdelavo pergamenta,« nam razloži Marjan, ki je edini izdelovalec pergamenta v Sloveniji.
»Izdelujemo ga popolnoma ročno po recepturah iz srednjega veka. Pergament je izdelek domače in umetnostne obrti, za kar sem pridobil ustrezno mnenje Obrtno podjetniške zbornice Slovenije. Za vsak kos pergamenta je potrebno vedeti, čemu bo namenjen, saj se glede na namen uporabe prilagodi tehnologija izdelave. Da, morda je lahko tudi opna na bobnu.
Naš pergament je primeren za knjigoveštvo, restavratorstvo, kaligrafijo (iluminacije), tiskanje idr. Izdelujemo ga iz kozje ali jagnječje oziroma kože srnjadi. Izdelujemo več tipov pergamenta: glede na starost in spol živali. Pergament se razlikuje po debelini in barvi. Kozji je bel, jagnječji pa je kremasto rumen. Pergament samca je močnejši in debelejši od pergamenta, izdelanega iz kož samic. Posebne vrste pergamenta (srna, mrtvorojeno jagnje, jagnječji črni) so na voljo po dogovoru.« Obširno pripoved sklene: »Zavedamo se, da je v času, ki ga proučujemo, obstajalo veliko znanja in da morda ne poznamo niti polovico tistega, kar je bilo nekoč že znano. Vendar z vsakim izdelanim kosom odstiramo tančice preteklosti in prodiramo v skrivnosti davno minulih časov.«
Primož Hieng
Za radovedne
Ko so ga obiskali sodelavci Arhiva Slovenije, skoraj niso verjeli, da zna izdelati tudi taninsko usnje. »Postopek je lažji kot pri galunskem usnju,« pripoveduje Petač. »Praktične napotke za ta način strojenja sem pridobival od ljudi, ki živijo na hribovskih kmetijah v Polhograjskem in Škofjeloškem hribovju, kjer so včasih, to je do druge svetovne vojne za samooskrbo strojili kože živali, ki so jih redili. Pri našem taninskem usnju je pomembno tudi to, da je obdelano samo s tanini ter ni obdelano s kislinami in predstrojeno s kromovimi spojinami. Namreč, sedanje industrijsko usnje je največkrat izdelano tako, da je na koncu le obarvano s tanini. Seveda pa takega usnja ni mogoče uporabljati za kakršne koli rekonstrukcije starih knjižnih vezav.«
Več informacij
