Slovenska antropologinja Branislava Sušnik je v Sloveniji skoraj neznana, v daljnem Paragvaju pa je dobila celo lastno poštno znamko.
Branislava Sušnik se je rodila 28. marca 1920 v Medvodah. Ko je bila stara deset let, se je z družino preselila v Ljubljano. Tu je leta 1941 na filozofski fakulteti diplomirala iz zgodovine in na teološki fakulteti študirala biblijske jezike in stare pisave.
Leta 1941 je doživela tragično izkušnjo, saj je na začetku vojne izgubila svojega očeta Jožeta Sušnika. Njenega očeta, ki je bil vodja orožniške postaje Ljubljana ‒ Polje, so namreč umorili.
Branislava je odšla na Dunaj, kjer je študirala antropologijo in tam doktorirala iz etnološke zgodovine in uralsko-altajskega jezikoslovja. Z Dunaja jo je pot vodila v Rim, kjer je študirala klinopisne pisave na vatikanskem Biblijskem inštitutu, na Papeškem orientalskem inštitutu pa je študirala stare vzhodne jezike, med drugim sumerščino.
Pobeg iz socialistične Slovenije
Iz Rima se je vrnila domov v Slovenijo, od koder je po koncu druge svetovne vojne hotela najprej zbežati v Italijo, a so jo ujeli in zaprli v zapor v Ajdovščini. Nato je poskusila s pobegom iz Slovenije še enkrat. Tokrat je uspešno prišla v begunsko taborišče na avstrijskem Koroškem.
Pot jo je nato vodila v Rim k šolskim sestram, od tu pa je leta 1947 odpotovala v argentinsko prestolnico Buenos Aires. Na poti v Južno Ameriko se je na ladji naučila španščino.
Misijonarjenje v Argentini
Branislava je že kot otrok občudovala Friderika Barago in sanjarila, da bi tako kot on postala misijonarka. Želja se ji je izpolnila, ko so jo šolske sestre povabile, da pride v misijon med indijansko ljudstvo Tobe na severu Argentine.
Tu je preučevala njihov jezik in kulturo ter o tem napisala študijo. Leta 1951 jo je ustanovitelj Etnografskega muzeja Andres Barbero povabil, naj pride v paragvajsko prestolnico Asuncion. Ko je Barbero naslednjo leto umrl, je prevzela vodenje muzeja, ki ga je nato vodila vse do svoje smrti.
Nevarne odprave med Indijance
Sušnikova je organizirala in sodelovala v več etnografsko-antropoloških odpravah v odročne pokrajine Paragvaja, kjer so živela indijanska ljudstva in kamor španski jezik še ni prodrl.
Če je hotela raziskovati ta indijanska ljudstva, se je morala naučiti njihovega jezika. Tako 
se je naučila po različnih virih od osem do 15 indijanskih jezikov. Te odprave v še zdaj odročne kraje so bile prave pustolovščine in tudi zelo nevarne, še zlasti za žensko. Ko je odšla med indijansko ljudstvo Ayoreo, ki živi na severu Paragvaja, se je Sušnikova, ki so jo spremljali salezijanski duhovniki, znašla sama med sovražnimi Indijanci. Paragvajski časopisi so že pisali, da ji grozi smrt, a ji je znanje indijanskih jezikov pomagalo, da je preživela.
Spomini na Sušnikovo
Zgodovinarka Adelina Pusineri, ki zdaj vodi Etnografski muzej v Asuncionu, je za špansko agencijo Efe povedala, da si je skoraj desetletje delila delovno mizo s Sušnikovo.
“Bila je ljubezniva ženska s smislom za humor. Za svoj poklic se je razdajala 24 ur na dan.”
Leta 1996 je Pusinerjeva o Sušnikovi še zapisala: “Nikoli je nisem videla mirovati. Bilo je skoraj neverjetno, da je ta majhna in krhka ženska neutrudno tekala sem ter tja. Čeprav je neprestano brala in pisala ter skoraj ni več poznala meje med dnevom in nočjo, pa je imela vedno čas za prisrčen klepet z mano.”
Študije in nagrade
Sušnikova je izdala na desetine študij, ki jih je napisala v španščini, pa tudi v angleščini, francoščini, nemščini in slovenščini. O svojih odkritjih je predavala na številnih univerzah. Leta 1992 je za svoje dosežke dobila paragvajsko nacionalno znanstveno nagrado. Umrla je 28. aprila 1996 v Asuncionu.
Po smrti jo je Paragvaj odlikoval za njen znanstveni prispevek k paragvajski identiteti, leta 2005 pa so v Paragvaju celo natisnili poštno znamko z njeno podobo. Etnografski muzej Andrés Barbero skupaj s slovenskimi znanstvenimi ustanovami ob stoletnici njenega rojstva pripravlja niz spominskih razstav, ki bodo vrh doživele marca prihodnje leto. Sušnikova je bila po drugi svetovni vojni v Sloveniji desetletja zamolčana, čeprav je sama vsa svoja dela pošiljala na Slovensko akademijo znanosti in umetnosti.
