“Kot potrošniki se mnogokrat ne zavedamo, v kakšnih razmerah nastajajo izdelki, ki jih kupujemo.
Norveška televizijska ekipa je pred leti skupino mladih navdušencev nad hitro modo povabila, da odpotujejo v Kambodžo in za nekaj časa delajo v tovarnah, kjer izdelujejo obleke za znamke, ki jih v norveških trgovinah za malo denarja tako radi kupujejo. Ideja je bila, da bi živeli tako kot delavci v kamboških tekstilnih tovarnah in se preživljali z denarjem, ki bi ga zaslužili. V filmu najprej vidimo, kako so mladi Norvežani z veseljem nakupovali v Zari, H&M in podobnih trgovinah, ko so se znašli v tovarnah, kjer so bila ta oblačila narejena, pa se je začela druga zgodba. Že po nekaj urah monotonega šivanja so bili popolnoma izmučeni, delali so napake, zaradi počasnosti so ustavljali proizvodni proces, in ko so zvedeli, da je delovni čas običajno dolg 12 ur, so stekle prve solze obupa. Nič bolje ni bilo, ko so se po končanem delovnem dnevu odpravili v trgovino, da bi z nekaj dolarji, ki so jih zaslužili, kupili hrano za več ljudi. Nastopajoči so se namreč zavezali, da bodo dejansko živeli kot delavci v kamboških tekstilnih tovarnah in bodo s svojim zaslužkom plačali najemnino za stanovanja ter priskrbeli hrano za imaginarno družino. Kaj kmalu se je izkazalo, da ne bo nič z nakupi v običajnih supermarketih, saj jim je dnevno plačilo za delo omogočalo le nakup enega zrezka. Mladim so na pomoč priskočile dejanske tekstilne delavke, jim pokazale tržnice, na katerih kupujejo, in jih naučile preprostih receptov, kako nahraniti družino.”
Vir: Sobotna priloga Dela, 5. 10. 2019, str. 32
