Naselje oziroma trg Lukovica povezujemo še z dvema naseljema, ki sta z njo tesno zgodovinsko povezani.
Skozi zgodovino sta to izjemno pomembni naselji, in sicer Podpeč pri Lukovici, ki je bila do pred leti topografsko izbrisano naselje, sicer spojeno z Lukovico. Ponovno se pojavlja po novi ulični ureditvi naselja, ko je Podpeč dobila svoje mesto z ulično oznako. Drugo naselje je Brdo pri Lukovici, ki se je nekdaj celo imenovalo Brdo pri Podpeči. Ta tri naselja predstavljajo funkcionalno celoto, ki je danes z občino, pošto, zdravstveno postajo, osnovno šolo, trgovino, župniščem, pokopališčem in drugimi ustanovami za občane poleg upravnega tudi komunalno središče občine.
Z dozdajšnjimi arheološkimi raziskavami in izkopavanji je bilo dokazano, da se življenje, poselitev in s tem civilizacija na območju Lukovice od mlajših obdobij starejše železne dobe niso več prekinjali. Prisotnost Keltov dokazujejo izkopani meči iz Gradišča pri Lukovici, s prihodom Rimljanov pa je postal Črni graben prostor izjemnega strateškega pomena.
Cesta, ki je potekala skozi Črni graben, je bila za Rimljane posebnega strateškega pomena, saj je predstavljala glavno povezavo Italije s Podonavjem. Kot standardna državna cesta je bila zgrajena med vladavino cesarja Tiberija v letih od 14 do 37 našega štetja. Imela je status javne ceste, kar pomeni, da jo je trasirala, zgradila in vzdrževala neposredno cestna uprava predvsem za vojsko in državno upravo (pošto). Preostali uporabniki so morali plačevati cestnino. Na določenih razdaljah so bili ob cesti postavljeni miljniki, to je kamniti okrogli stebri z oznakami razdalj do pomembnejših mest, ki so bila zadolžena za njihovo vzdrževanje. Med drugim se tak miljnik omenja tudi v okolici Lukovice.
V Lukovici je veljalo prepričanje, da je občinski urad do 2. svetovne vojne hranil listino cesarice Marije Terezije, ki naj bi povzdignila Lukovico v trg. Pred leti pa so v zasebnem arhivu družine Kersnik na Brdu našli listino o podelitvi trških pravic Lukovici, ki jih je 9. februarja 1843 kraju podelil cesar Ferdinand I. Habsburški.
Leta 1899 je takratna občina v središče postavila znamenje Marije Brezmadežne v spomin na umor cesarice Elizabete. Kip ima prostorsko dominantno vlogo v središču Lukovice in ji daje videz trga oziroma večjega naselja.
Začela se je vojna in leta 1942 so Nemci z gradu Brdo umaknili ves arhiv, sodišče, zemljiško knjigo in kataster. Maja leta 1943 je grad pogorel.
V ruševinah ostaja do današnjega dne.
Življenje je teklo naprej, prav tako mnoge dejavnosti društev in posameznikov. Lukovico je leta 1959 obšla nova državna cesta in promet se je umaknil s trga. Sejmi so ugasnili in trg je postajal vse bolj zapuščen ter zanemarjen in pozabljen prostor.
Po štiridesetih letih, leta 1995, je Lukovica ponovno postala samostojna občina in s tem tudi občinsko središče. Zbudilo se je novo upanje. Poleg mnogih pridobitev se je končno premaknilo tudi na tem trgu. Osrednji Stari trg v Lukovici je leta 2007, v obdobju županovanja Mateja Kotnika, dobil novo podobo.
Izhodišča za ureditev trga so bila predvsem prometna ureditev in ohranjanje funkcionalnosti trga: enosmerni krožni promet, ureditev parkirišč, zelenic, kolesarskih poti in pešpoti ter ureditev osrednjega prostora za sejme, prireditve in druge družabne aktivnosti. Tako današnja nova podoba sicer trgu daje sodoben, svež videz, ki pa še vedno ohranja duh nekdanjega trškega jedra iz 19. stoletja.
Primož Hieng
